Predmet obravnava razvoj komunikologije kot sodobne znanosti (razsvetljenstvo in komuniciranje; svoboda govora; mediji kot četrta veja oblasti; teorije javnosti in javnega mnenja; kritična politična ekonomija komuniciranja) in sooča dominantno in kritično paradigmo proučevanja družbenega komuniciranja. Posebna pozornost je namenjena obravnavi komunikacijskih tokov z vidika razprostorjenja kapitala, poblagovljenja komuniciranja ter razvoja temeljnih elementov sodobnih medijskih institucij in komunikacijskih procesov (javna radiotelevizija in javni internet; komercialni mediji; informativni mediji in digitalno novinarstvo; avtomatizacija in mrežno komuniciranje, množičnega komuniciranja; konvergenca medijev).

Predmet je vsebinsko razdeljen na štiri sklope. V prvem delu se ukvarjamo z zgodovinskim razvojem regulacije medijev. Drugi del je namenjen analizi koncepta svobode izražanja, svobode tiska, omejitev v komuniciranju in analizi sodobnih načinov omejevanja javnega izražanja. V tem delu se osredotočamo tudi na študije primerov reguliranja komunikacijske dejavnosti ter analiziramo najnovejše prakse deregulacije. V tretjem delu predstavimo način regulacije na področju avdiovizualnih medijev in predvsem (ne)zmožnosti regulacije Interneta. V zadnjem, četrtem delu analiziramo temeljna vprašanja vsebinske regulacije: nasilje, sovražni govor, pornografija, oglaševanje in sistema »kvot« posebej v primeru evropske avdiovizualne industrije.

1. Zgodovinski razvoj regulacije medijev:
zgodovinski razvoj koncepta medijske regulacije (svoboda tiska, svoboda izražanja), spremenjena pojmovanje medijske regulacije v 80. – vzpon medijskega neoliberalizma, različni načini regulacije komunikacijske sfere, nove oblike cenzure, mediji in demokracija – od kritične do manipulativne publicitete;

2. Regulacija – deregulacija:
Regulacija med interesom državljanov (javnosti) in interesi korporacij, položaj javnega servisa, deregulacija v interesu trga in kapitala, ali so različni načini medijske samoregulacije (Kodeks, Medijski ombudsman, Tiskovni svet, Castno razsodišče, Sistem medijske odgovornosti /MAS/) dovolj? Razlika med regulacijo, samoregulacijo in koregulacijo.

3. Regulacija avdiovizualnih medijev – Regulacija (?) Interneta
Deregulacija in reregulacija radiodifuzije, Evropska Konvencija in Direktiva o čezmejni televiziji (oglaševanje, zaščita mladoletnikov, pravica do odgovora in popravka, ‘kvotni sistem’); varovanje javnega interesa v konvergentnem okolju – mediji kot storitev informacijske družbe;Nove tehnologije – poskusi regulacije vsebine, argumenti zagovornikov in nasprotnikov regulacije Interneta, vprašanje informacijske zasebnosti (zasebnost kot osebni podatek), nove oblike nadzorovanja, nove oblike komuniciranja – nove oblike demokracije (?) /koncept »multitude«/

4. Regulacija vsebine:
– nasilje v medijih
– »reality show« – najbolj zrežirana realnost
– pornografija
– sovražni govor (hate speech)
– komunikacijske pravice in oglaševanje

Predmet uvaja študente v sodobne koncepte, teorije in prakse interaktivne komunikacije. Sooča jih z aktualnimi dilemami, problemi in možnostmi rešitve v komunikološkem polju. Analizira komunikacijske prakse, ki imajo za posledico različne pojavne oblike družbene neenakosti, vse v smeri iskanja poti za vzpostavljanje dialoškega konsenza in družbene kohezivnosti.

V ospredju bo problematiziranje/komuniciranje različnih pojavnih oblik družbene neenakosti, predvsem revščine in socialne izključenosti.

Pojasnjuje procese kot so:

• enakost vs. uniformnost
• neenakost vs. neenakopravnost
• identificiranje revščine v sodobnih družbah
• humanistika vs. humanizam
• diskriminativnost vs. diskriminatornost
• od dialoga do dialoškega konsenza.
  Če spremenimo oblike in sredstva komuniciranja, se bodo spremenile tudi oblike povezovanja, združevanja in oblike socialne moči.

Poglavitne teme:

1) Izhodišča in teoretske razlage:
Pojmovni aparat: družbena ne/enakost, javnost, etničnost, manjšine, množični/dominantni mediji, manjšinski mediji, medijske reprezentacije, etnične manjšinein ostale socialne manjšinske skupnosti, marginalizacija, državljanstvo, komunikativno in interaktivno delovanje.

2) Manjšine/migranti v medijih:
Pojavnost in razvoj manjšinskih/migrantskih medijev, specifike manjšin/migrantov v medijih, strukture in dinamike

Predmet je razdeljen na štiri problemske sklope, ki zadevajo aktualna vprašanja, dileme, probleme in trende v raziskovanju občinstva.

Prvi sklop je namenjen spoznavanju temeljnih problematik s področja OBLIKOVANJA OBČINSTVA: zamišljeno občinstvo vs odjemalsko občinstvo, konec tradicionalnega »velikega« občinstva, datifikacija občinstva, veliki podatki in občinstvo, hashtag občinstvo, ciljno občinstvo, množično občinstvo (imenovano tudi ‘razpršeno občinstvo’) vs fragmentirano občinstvo vs nišno občinstvo, oblikovanje ‘vrednega občinstva’, občinstvo družabnih medijev, ‘svojeglavo občinstvo’ vs ‘sodelujoče občinstvo’.

Drugi sklop je namenjen spoznavanju temeljnih problematik s področja MERJENJA OBČINSTVA: merjeno občinstvo vs dejansko občinstvo, psihografika in demografika občinstva, monitoring občinstva, tiranija rejtinga, pogledi na analitike občinstva za medije.

Tretji sklop je namenjen spoznavanju temeljnih problematik s področja VREDNOTENJA OBČINSTVA: manipuliranje z občinstvom, prodajanje občinstva, občinstvo kot blago, trženje občinstva, družabni mediji kot platforma množičnega vedenja.

Četrti sklop je namenjen spoznavanju temeljnih problematik s področja UPRAVLJANJA OBČINSTVA: strategije vzdrževanja občinstva, strategije povečevanja občinstva, personalizacija občinstva, segmentiranje občinstva, delovanje in načrtovanje z mislijo na občinstvo.

Predmet ponuja teoretične osnove upovedovanja in ustvarjanja avdiovizualnih sporočil na različnih medijskih platformah. Prav tako omogoča pridobivanje praktičnih znanj in veščin za samostojno pripravo in produkcijo avdiovizualnih vsebin z uporabo dostopnih digitalnih in/ali mobilnih naprav, programskih in tehničnih orodij za njihovo ustvarjanje na različnih programskih in tehnoloških platformah (radio, televizija, splet). Študenti se naučijo osnovnih pravil oblikovanja zgodbe za medije, načel upovedovalnega novinarstva, in kako učinkovito uporabiti sliko in zvok za upovedovanje dogodka ali teme. Pri tem spoznajo tudi zmožnosti in uporabnost naprav, programske opreme in drugih orodij za multimedijsko produkcijo.

Cilj predmeta je seznanitev študentov in študentk z aktualnimi političnimi, ekonomskimi in kulturnimi dilemami mednarodnega komuniciranja na področju komunikacijske infrastrukture, distribucijskih storitev ter komunikacijskih storitev in vsebin. Predmet posebej izpostavlja pravičnost, svobodo in enakost v procesih globalizirane medijske produkcije ter vlogo mednarodnih političnih, ekonomskih in civilnodružbenih institucij v upravljanju sodobnih (digitalnih) medijev ter razvoj političnega gibanja za pravičnost mednarodnega komuniciranja (New World Communication Order (NWICO), World Summit on the Information Society (WSIS)).

Predmet bo uvodoma predstavil ključne dileme na področju raziskovanja:

Pregled osnovnih raziskovalnih in metodoloških vprašanj. Deduktivni in induktivni pristop k odnosu med teorijo in raziskovanjem.

Epistemološki premisleki glede raziskovanja:
Pozitivizem (proces pojasnjevanja) in interpretivizem (proces razumevanja).

Ontološki premisleki:
Družbene entitete kot objektivne entitete/družbene entitete kot socialne konstrukcije. Osnovne razlike med kvantitativnimi in kvalitativnimi raziskovalnimi strategijami.

Predstavitev primerov raziskovanja:
Medijske organizacije in medijska produkcija

Medijski diskurz (kvantitativne analize besedil, kvalitativne diskurzivne analize)

Medijska občinstva (kvantitativne raziskave medijskih učinkov; kvalitativne raziskave medijske recepcije).

Na podlagi predstavljenih raziskav se bo izvedla identifikacija raziskovalnega problema in raziskovalnega pristopa.

Operacionalizacija raziskovanja/ključne faze:
Definiranje konceptov, postavitev raziskovalne hipoteze in raziskovalnih vprašanj, oblikovanje vprašalnika, opredelitev fokusne skupine. Iskanje virov, ustrezne literature, referenčnih podatkovnih baz; selekcija informacij.

Izvedba (pol)strukturiranih intervjujev/on line vprašalnika. Analiza in interpretacija.

Predmet zajema tri področja. Prvo sta teorija in kritika, drugo je zgodovina, družba in politika, tretje študij primerov.

V okviru kritike in teorije bomo vizualno zajeli z vidika teorije in kritike družbenega, kulturnega in političnega pomena vizualnih medijev, potem pa tudi z vidika teorije psihičnih procesov, ki so povezani s pojmom videnja/gledanja, skopofilijo, vojerizmom in ekshibicionizmom. V teh okvirih študentke in študentje spoznajo osnovne epistemološke razsežnosti teorije podobe z vidika filozofije in antropologije znanosti in tehnologije.

Del, posvečen zgodovini, družbi in politiki zajema analizo razvoja tehnik vizualne reprezentacije, od camere obscure in lanterne magice do spletnih kamer in vizualnih mobilnih komunikacij, kot tudi kulturne in politične vidike zgodovinskega razvoja vizualnih medijev, od slikarstva do fotografije in sodobnih avdiovizualnih medijev.
Študij primerov je usmerjen k razjasnitvi temeljnih konceptualnih in zgodovinskih premen, pa tudi aktualnih vidikov sodobne problematike, povezane z vizualnim komuniciranjem. Zajema tako posamezne tehnične inovacije kot tudi značilne vsebine vizualnih medijev, enako pozornost posvečamo zgodovinskim kot najbolj aktualnim primerom, širok razpon, od specifičnih rab v okviru medijske umetnosti do analize vsebin množičnih medijev.

Osnovi vsebinski enoti predmeta sta teorija in zgodovina filma. Ob koncu se posvetimo tudi analizi aktualnih sprememb na področju potrošnje, produkcije in interpretacije filma, ki hkrati dopolnjujejo njegovo zgodovino in verificirajo oziroma, morebiti, modificirajo teorijo ter tako predstavljajo izziv za spoznavne teoretske obravnave.

Teoretski del začne s pojmom filmske govorice, ki se oblikuje v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in zaznamuje prvi veliki val teorije filma; povezana je s problematiko filma kot umetnosti. Prelomnico na področju teorije filma predstavlja anticipacija problematike realizma, ki jo posebej obravnavamo.

Tudi zgodovine filma ne obravnavamo linearno, temveč se posvečamo prelomnicam – predzgodovini filma, vpeljavi zvočnega filma, nastopu televizije in sodobnim pojavom dematerializacije nosilcev, ki napovedujejo nadaljnje transformacije klasičnega dispozitiva kina. Skozi analitično obravnavo študentke in študentje spoznajo tudi posamezne filmske avtorje, filmske žanre, gibanja in estetike.

Študenti bodo v okviru predmeta spoznali:

a) UVOD
Osnovne pojme urejanja grajenega okolja, komunikacija v javnem urbanem prostoru

– Osnove pojme in definicije organizacije grajenega okolja
– Sisteme organizacije in oblikovanja javnih prostorov
– Razumevanje delovanja javnega prostora in osnovni pristopi komuniciranja (definicija robov, javnih –zasebnih prostorov, vsebinske potrebe uporabnikov)

b) TEORETIČNI DEL
Različne metodologije in komunikacijski pristopi urejanja grajenega okolja

– Različni pristopi oblikovanja in organizacije prostora in komuniciranje z različnimi javnostmi
– Oblikovanje različnih situacij in scenarijev za različne namembnosti
– definicije metodoloških pristopov pri oblikovanju grajenega okolja
– Pomen in uporaba različnih materialov pri oblikovanju urbanega prostora
– Pomen konstrukcijskih in funkcionalnih zahtev pri oblikovanju prostora
– Ambientalno estetski parametri prostora
– Oblikovanje prostora na podlagi različnih klimatskih vplivov iz okolja (sonce, veter, dež)
– Pomen ergonomije pri oblikovanju in razumevanje oblikovnih značilnosti različnih potreb uporabnikov

c) PRAKTIČNI DEL – STUDIO
Reševanje primerov problematik urbanih prostorov z inovativnimi načini realizacije

– Načine oblikovanja za različne uporabnike (mladostniki, starejši…)
– Pristope oblikovanja za ljudi s težavami v gibanju, slepe in slabovidne
– Različni načini vključevanja javnosti
– Obllikovanje skupnosti
– Oblikovanje sistemov oziroma načinov, ki onemogočajo vandalizem v javnem prostoru
– Reševanje problematičnih predelov v mestu z uporabo inovativnih načinov komuniciranja in oblikovanja
– Trajnostno oblikovanje in možnosti navezovanja na zelene sisteme mesta
– Razumevanje prostora na podlagi psiholoških

Vprašanja zasebnosti, posegov v komuniciranje, civilnopravnega varstva osebnostnih pravic posameznika, avtorske pravice, licenčne pogodbe itd. so, poleg svoboda govora in tiska, najpomembnejša vprašana te, tudi multidisciplinarne pravne discipline.

Medijsko pravo je tudi tesno povezano s pravom osebnostnih pravic, civilnim in odškodninskim pravom in mednarodnim pravom. Mednarodne institucije, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice (s sodnim pravotvorjem) in EU, ustvarjajo pravila in mednarodne standarde, ki morajo biti implementirani v notranji pravni red. Predmet zato namenja posebno pozornost kritičnemu pregledu in analizi sodobne sodne prakse o aktualnih vprašanjih na področju svobode izražanja in medijskega prava.

Pri predmetu Medijsko pravo 2 gre za študij in analizo teh predmetnih vsebin na višji ravni, v primerjavi s predmetom Medijsko pravo 1 (nadaljevalni program).

Poglavitne teme:

1) Konceptualne in praktične posebnosti in pasti svobode izražanja in medijev v sodobni demokratični družbi.

2) Podrobnejša konceptualna analiza in sinteza: pravica do govora, izražanja, javnega komuniciranja, svoboda tiska, svoboda širjenja in prejemanja informacij.

3) Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s svobodo izražanja in svobodo tiska.

4) kritika najpomembnejših odločb Ustavnega sodišča RS v zvezi s svobodo izražanja in mediji.

5) Razmerje med svobodo izražanja in svobodo medijev ter pravico do zasebnosti – težji primeri.

6) Varstvo osebnih podatkov – težji primeri vzorcev in vedenja uporabnikov

Delo v studiu obsega izdelavo praktičnih nalog iz različnih navedenih tematik; končna naloga studia sintetizira pridobljeno znanje v oblikovanje tematske rešitve za posamično izbrano območje v urbanem merilu, kjer študent prikaže sposobnost razumevanja delovanja prostora in z ustreznim oblikovanjem definira prostor.

Antropološko raziskovanje in razumevanje medijev in komuniciranja danes velja, poleg dominantnega komunikološkega in kulturološkega, za enega izmed najbolj uveljavljenih disciplinskih orientacij pri preučevanju medijskih pojavov in komunikacijskih praks.

Antropologi menijo, da resnično razumevanje in dokumentiranje družbenih procesov kulturne produkcije, kamor vsekakor sodi tudi medijska produkcija in konsumpcija, zahtevata etnografski pristop. Prakticiranje terenskega dela, ki ga je mogoče kombinirati z drugimi kvalitativnimi in tudi kvantitativnimi metodami, je še vedno najboljši način empiričnega raziskovanja za antropologe, sociologe, etnologe, komunikologe in sorodne družboslovne in humanistične profile pri njihovem ukvarjanju z družbenimi realnostmi v njihovih najbolj raznolikih reprezentacijah in manifestacijah. V ospredju podajanja snovi bodo torej antropološke konceptualizacije medijev in komuniciranja ter njihovi neposredni epistemološki, metodološki in konceptualni prispevki, zlasti pa njihova stalna težnja, da korespondirajo z empirično realnostjo oziroma najdevajo svoja izhodišča ključno v konkretnih medijskih in komunikacijskih praksah tako v lokalnem, regionalnem, nacionalnem ali globalnem okviru.

Študentje bodo seznanjeni z naslednjimi temeljnimi antropološkimi teorijami, koncepti, pristopi in metodami, ki so osnova vsake antropološke imaginacije medijev in komunikacijskih tehnologij: medijska kultura, medijska etnografija, medijska ekologija, medijski teren, refleksivnost, rurbanost, glokalnost, liminalnost, družbena interakcija, družbena transakcija, mreža vs družba vs communitas, komunikacijsko razmerje, komunikacijska praksa, medijska kreolizacija, novinarski šesti K (kvaliteta), holizem, medijski akter, medijska reprezentacija, medijska ritualizacija, medijska mitologizacija, medijska krajina, emski vs etski pristop, idr.

Predmet predstavi značilnosti, probleme, dileme in vizije implementacije in konkretne rabe informacijskih in komunikacijskih tehnologij v vsakdanjem življenju.

Teoretska podlaga predmeta bazira na družbenem oblikovanju tehnologije, ki predpostavlja pluralne možnosti in rabe tehnologij. Predmet temelji na izhodišču, da tehnologije ne moremo ločevati od konkretnih praks in rab. Predmet zato upošteva tudi sodobne pristope (digitalne) razslojenosti, ki so odraz asimetrične porazdelitve ekonomskega, političnega in kulturnega kapitala. Teoretski pristop izpostavlja tudi vprašanje intenc, zato so rabe tehnologij (tako na institucionalni kot individualni ravni) vedno odraz obstoječih namer in motivacij, kakšen tip družbene strukture in kakšen tip (politične) participacije prevladuje v družbi.

Predmet predstavi komunikacijske dimenzije internetnih omrežij, ki zagotavljajo produkcijo, distribucijo in uporabo digitaliziranih informacij.

Predmet predstavi ključne probleme in dileme z vidika transformacije javne sfere, medijske potrošnje, državljanskega vključevanja ter politične participacije.

Proces individualizacije in personalizacije (transformacija prostora, zaposlitev, ekonomskih aktivnosti, kulture in komunikacije, preklop iz množičnega v množično osebno internetno komuniciranje).

Razumevanje potencialnih možnosti in dejanskih praks znotraj družb bo predstavljeno skozi kritiko omreženega individualizma in omrežene družbenosti.

Predmet predstavi tudi druge aktualne probleme rabe komunikacijskih tehnologij s stališča javne in politične participacije ter transformacijo iz infopromocijske k individualizirani politiki.

Predmet predstavi tudi nekaj specifičnih tem in študij primerov s področja rabe tehnologij, z namenom poglabljanja razumevanja uporabe tehnologij.

Predmet bo obravnaval razvoj ekonomske (in deloma managerske misli) skozi zgodovino. Zastavljen bo tako, da bo študente, ki se ne ukvarjajo primarno z ekonomijo seznanih z osnovnimi pojmi, idejami in mislenimi tokovi. Predpostavka, iz katere izhajamo, je, da je poznavanje ekonomskega sveta za študente, ki se ukvarjajo z medijsimi študiji nujno, saj so/bodo izrazito vpeti v ekonomski svet.

1. Uvod: Pojasnitev osnovnih terminov: ekonomija, filozofija, zgodovina …

2. Kratek pregled zametkov ekonomske misli: antične ekonomske razprave Platona, Aristotela, Ksenofonta.

3. Odsotnost ekonomskega mišljenja v judovsko-krščanski tradiciji.

4. Protestantka revolucija: začetki oblikovanja modernega poslovnega sveta

5. Predhodniki moderne ekonomske misli: merkantilizem, fiziokrati; John Locke, David Hume.

6. Politična ekonomija: Adam Smith, Thomas Malthus, John Stuart Mill, Jeremy Bentham, David Ricardo.

7. Kritika meščanske ekonomije: Karl Marx.

8. Začetki ekonomske znanosti in marginalistična revolucija (Carl Menger, Leon Walras, Stanley Jevons).

9. Keynesianska ekonomija.

10. Neoliberalna paradigma: Friedrich Hayek in Milton Friedman.

11. Država blaginje.

12. Managerska revolucija: izvori managementa; obdoblje pred Taylorjem; Taylorjev znanstveni management; preplet managementa in psihologije; kibernetika in management; nekateri izstopajoči avtorji (P. F. Drucker; C. Handy; E. Deming …)

Izbirni predmet, ki se podrobneje osredotoča na najvplivnejše teme in avtorje iz zgodovine politične filozofije.

1. Platonova politična misel (dialogi Protagora, Politik in Država).

2. Aristotelova praktična filozofija (Nikomahova etika in Politika).

3. Avguštin (Božja država/De civitate dei).

4. Machiavelli (Vladar).

5. Thomas Hobbes (Leviathan).

6. Rousseau J. J. (Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi).

7. Montesquieu (O duhu zakona).

8. Kant (Politični spisi).

9. Hegel (Oris filozofije pravice).

10. Marx (Izbrani spisi).

11. Sodobna politična misel (Habermas, Marcuse, Foucault, Rawls).

12. Rehabilitacija praktične filozofije (Gadamer, Arendt, Henis).

Z branjem odlomkov iz posameznih temeljnih del na področju politične teorije se študente usposablja za samostojni teoretski študij.

Osnovni namen predmeta je seznaniti študente z nekaterimi ključnimi utopijami (in distopijami), ki so tematizirale družbene spremembe. Pomen predmeta je večplasten. Kot prvo gre za razvoj zmožnosti imaginacije študentov, ki je ključni element družbenih in političnih sprememb. Ob proučevanju utopij naj bi študentje razvili predvsem zmožnost predstavljanja možne prihodnosti (tako zaželene kot nezaželene). Ob študiju utopij bi s študenti odpirali različna družbena in politična vprašanja, kot so: politična ureditev; ekonomsko-gospodarska ureditev družbe; vloga znanosti v družbi; možne posledice trenutnih trendov razvoja na različnih področjih … Poglavitni način branja in predstavljanja utopij pa bo namenjen temu, da posamezne utopije (in distopije) obravnavamo iz perspektive tematizacije medijev, medijskega sveta ter tematizacije komuniciranja in komunikacijskih sredstev.

Vsebina:

1. Uvod: razlaga osnovnih pojmov: utopija, distopija, kakotopija, družbena sprememba …
2. Uvodna pojasnitev obravnavanih utopij in povezava le-teh z mediji in tematizacijo medijev ter komuniciranja in komunikacijskih sredstev.

3. Platonova Država kot idejna zasnova politične ureditve in pra-model utopije . Širša tematizacija pomena politične ureditve, zakonov, političnega delovanja …

4. Thomas More: Utopija kot prva prava utopija. Utopija kot model socialne in družbene ureditve. Širša tematizacija pomena socialne enakosti in pravičnosti.

5. Francis Bacon: New Atlantis. Znanost in družbena sprememba. Širša tematizacija razvoja znanosti, znanstvenega pristopa in vloge znanosti v družbi.

6. Edward Bellamy: Looking Backward 2000-1887. Ideja gospodarsko razvite in tehnokratsko vodene družbe. Širša tematizacija vprašanj gospodarskega razvoja in načinov tehnokratksega vodenja ljudi.

7. Izstopajoče distopije: Jevgenij Zamjatin (Mi) in vprašanje taylorističnega in planskega vodenja družbe; Aldous Huxley (Krasni novi svet) in potrošniška vzgoja ljudi; George Orwell (1984; Živalska farma) in vprašanje totalitarne ureditve. Širša tematizacija vprašanj neželenega razvoja, ki jih odpirajo distopije.

8. Izbrane novejše utopije in distopije iz druge polovice 20. stoletja.

V drugem, krajšem sklopu predmeta bomo obravnavali vprašanje utopičnega v povezavi z različnimi družbenimi gibanji: utopični elementi socializma; utopični elementi ideje izgradnje komunistične družbe; utopični elementi totalitarnih gibanj …

Vsebina seminarja:

Bralni seminar je zasnovan in poteka na način skupinskih vodenih branj, kjer študenti/ke skupaj z mentorji obravnavajo izbrana temeljna dela in tekste, ki zasedajo osrednja mesta v tradiciji filozofske, politične in komunikološke misli.

Osrednja vsebina seminarja v posameznem študijskem letu temelji na vsakokratnem izboru enega ali dveh del istega ali različnih avtorjev. Branje izbranega dela poteka v slovenskem prevodu in ob sprotni primerjavi z jezikom originala ter prevodov in prevajalskih rešitev v drugih jezikih.

Uvod v branje:

1. Predstavitev metode in načinov dela:
Različni načini branja in razlage besedil – kratek uvod v hermenevtiko.

2. Biografska predstavitev izbranega avtorja in zgodovinskega konteksta, v katerem je nastalo obravnavano delo.

3. Mesto in referenčnost avtorja ter obravnavanega dela v tradiciji in sodobnosti.

4. Jezikovne, terminološke in pojmovne posebnosti obravnavanega avtorja in dela; vprašanja in dileme prevajanja.

5. Krajša tematska predavanja, ki se osredotočajo na izbrano vsebino branega dela.

6. Vodeno branje z diskusijo.

7. Krajši pisni izdelki in ustni nastopi študentov in študentk

Predmet vpeljuje pojme filozofske estetike in refleksije o umetnosti, pretresa estetske predpostavke o umetnosti, njeno razmerje do tehnologije in znanosti ter premene, ki so doletele sam status umetnosti.

– Uvod – izbrana poglavja iz estetike: zgodovinski oris estetike kot filozofske discipline, ključni pojmi, problemi in premene.

– Estetika 20. stoletja – širitev področja estetike: kulturni in slikovni obrat; modernizem/postmodernizem; institucionalna teorija umetnosti; medijski obrat, tehnološki obrat.

– Sodobna umetnost in estetika: analiza vizualne umetnosti in kulture; umetnost v socialnem prostoru; preizpraševanje vplivov novih tehnologij, znanstvenih izsledkov in potrošništva na kulturo in umetnost; aktualizacija v slovenskem prostoru.

Predmet se podrobneje ukvarja tudi s pomenom novih tehnoloških postopkov za umetnost, z novimi mediji, inter- in multimedialnostjo, interaktivnostjo ter nasploh z novimi hibridnimi prostori tehnološke estetike.

Slednjič predmet preizprašuje vlogo estetskega v prehodnih območjih med umetnostjo, znanostjo, novo medijsko tehnologijo in vsakdanjo stvarnostjo.