Nove migracijske realnosti v praksi spodujajo nove teoretične koncepte: deteritorializacija kulture, translacija, transkulturacija, globalizacija, glokalizacija, kreolizacija, hibridnost, večkulturalizem, transnacionalizem, kozmopolitizem. Poudarek bo na eni strani na seznanjanju s konceptualnim aparatom in temeljnimi paradigmami sodobnega proučevanja migracijskih procesov in na drugi na spremljanju vseh navedenih procesov v različnih sferah družbenega življenja.

Predmet se osredotoča na analizo problemov, kako globalna razširjenost migracij vpliva na razširjanje medijskih podob, političnih idej in praks ter znanstvene vednosti. Predstavljene bodo družbene in migracijske mreže, mreže družbenega kapitala; migracije v lokalni, globalni, transnacionalni perspektivi. Študentje se bodo soočali z migracijskimi potenciali in pomanjkljivostmi v predstavljanju socialnih interakcij, kjer je vsakdo predstavnik nečesa, barve kože, vere, spola, socialnega statusa. Poleg spoznavanja terminološke specifike, bo poudarek na reflektiranju migracij kot univerzalne značilnosti človeškega bivanja.

Obravnavane so sledeče teme: opazovanje z udeležbo in etnografija, raba metode skozi zgodovinski pregled, metode zbiranja in interpretacija podatkov, kritično branje izsledkov antropoloških raziskav in načini primerjav, pregled referenčnih korpusov, arhivskega, muzejskega gradiva idr., opis in interpretacija podatkov, etika in avtorstvo izsledkov raziskave, angažirano delo raziskovalcev, praktične terenske vaje.

Predmet je problemsko in sodobno zasnovan na raziskovalnih tematikah iz slovenske etnologije. Študentje bodo kritično reflektirali temeljne etnološke pojme, kot so tradicija, avtentičnost, dediščina, folklorizem. Ti bodo obravnavani s teoretske perspektive, kar bodo študentje lahko poglobili na praktičnih primerih slovenskih identitetnih simbolov, od registra nesnovne dediščine, festivalov, do tradicionalnih rokodelskih izdelkov, zaščitene označbe porekla hrane, avtohtonih pasem itd.

Študentje bodo spoznali kompleksna vprašanja, ki tičijo za pojmi nacionalne dediščine, ki je po eni strani povezana s kulturno in idetitetno politiko, po drugi strani pa s spornostjo, konfliktnostjo, nesoglasji itd. Poleg tradicionalnih etnoloških tem bodo predavanja vključevala izbrana poglavja iz sodobnih raziskovalnih vsebin s področja slovenske etnologije.

Prvi sklop predmeta – ‘Postkolonialne politike’ – je posvečen izbranim tematikam s področja postkolonialne teorije, natančneje vprašanjem identitete, globalizacije in hibridnosti. Drugi vsebinski sklop – ‘Socialne politike’ – skuša razložiti aplikacijo teoretičnih postkolonialnih vsebin znotraj posameznih geografskih okvirov: na posameznih kontinentih: tako v Aziji, Afriki kot latinski Ameriki in Pacifiku. Vsebine bodo teoretično vezane tako na t. i. ‘antropologije juga’, kot na njihove nove aplikacije.

Interdisciplinarna zasnova predmeta omogoča, da se študenti seznanijo s temeljnimi pojmi analitične psihologije C. G. Junga in z njihovo aplikacijo na področju humanistike, s poudarkom na študiju različnih kulturnih fenomenov; hkrati pa tudi z novo raziskovalno paradigmo, s t.i. na umetniški praksi temelječim raziskovanjem (ABR, Arts-Based Research). Predavanja študente uvedejo v obe področji, nato pa se osredotočijo na stičišča med analitično psihologijo in ABR: študenti se teoretično in izkustveno srečajo z ustvarjalnim procesom (v različnih umetnostnih medijih) kot utelešenim/udejanjenim raziskovalnim procesom, ki generira nova znanja.

Predmet uvaja študente v sodobno antropologijo skozi podrobno branje nedavno objavljenih etnografskih tekstov, ki so zbrani kot študijski primeri partikularnih teoretskih izhodišč v sodobni antropologiji in lahko zajemajo vprašanja kulture in etničnosti, modernosti in razvoja, kolonializma in postkolonializma, socializma in tranzicije, človekovih in drugih pravic, družbenih gibanj, delno se dotikajo tudi vprašanj spola in religije.

Predmet je namenjen poglobitvi poznavanja raznorodnih nacionalnih disciplinarnih tradicij, ki so soustvarjale znanje o podobah vsakdanjih kulturnih praks, o njihovih regionalnih, etničnih, nacionalnih in transnacionalnih implikacijah v individualnih in kolektivnih identifikacijah. Poudarek je na razvoju evropske antropologije. 1. Splošno: Razvoj konceptov, premik izhodišč in perspektiv in vprašanja periodizacije; konceptualizacija disciplinarne zgodovine, biografska zgodovina, zgodovina ustanov, zgodovina idej, metodologije, paradigem; 2. Izbrana poglavja: Vprašanje percepcije in referenčnega okvira raziskovalcev.

Ta predmet študente uvede na področje uprizoritvenih študijev, ki interdisciplinarno preučujejo raznovrstne kontekste in oblike uprizarjanja v kulturi. Uprizoritveni študiji igro / uprizarjanje obravnavajo kot konstitutivni element kulture, kot ustvarjalno in samoaktualizacijsko dejavnost (uprizarjanje kot umetniška in/ali ritualna praksa; kot pedagoška/kreativno-terapevtska modaliteta), kot strukturni princip medosebnih in družbenih interakcij ter kot komunikacijsko strategijo, ki se udejanja na različnih nivojih vsakdanjega življenja. Seminar se osredotoča na tiste vidike uprizarjanja v kulturi, ki jih študenti izberejo v skladu s svojimi študijsko-raziskovalnimi zanimanji. Slednja so lahko bolj antropološko ali kulturološko orientirana, v obeh primerih pa fokusirana na uprizoritveno razsežnost obravnavanih fenomenov.

Predhodniki pomorske antropologije; antropologija ribištva, odnos med obalnimi študijami, ameriške antropologije; antropologija pomorstva kot disciplina, ki preučuje biološke, biokulturne in kulturne fenomene ali dejstva, ki se tičejo človeške dejavnosti, neposredno ali posredno povezane z morjem; morje kot kulturna in naravna dediščina; proučevanje materialne kulture in ljudske kulture ljudstva, ki se preživlja z ribolovom ribičev; ribištvo kot preživetje, za prosti čas, za namene turizma; kulturna in politična ekologija ribištva: lokalne adaptacijske strategije, globalna trgovina in vprašanje »tragedije skupnih dobrin«; socio-kulturni in politični vidiki izbranih sodobnih okoljskih problemov morskih in obmorskih pokrajin: biodiverziteta, prelov, onesnaževanje, turizem, oskrba z vodo; družbeni, kulturni in okoljski vidiki pomorskega in obmorskega turizma: zgodovina, trendi, konfliktne rabe prostora, turistična komodifikacija pomorske kulture; piratstvo, odnos med ljudmi in morskimi živalmi, okoljevarstvena gibanja; antropologija po/obmorskih kulturnih krajin.

Teme: zgodovinski pregled teorij razvoja in antropologija razvoja, aplikativne antropologije in razvoj, vsebina in obseg pojma ‘nerazvitosti’ oz. ‘underdevelopment’, teorije revščine s perspektive razvoja in antropologije, postkolonializem in teorije kulturne spremembe, politično–ekonomski modeli razvoja, politične ustanove, pravičnost in politična etika, antropološke kritike ‘razvoja’ in meje razvoja, alternativni odzivi in antropološki modeli razvoja in človekove pravice: organizacije, temeljni dokumenti, antropologija, politična etika in človekove pravice, študije primerov.

Pregled klasičnega antropološkega definiranja religije in polij religijskega izkustva ter delovanja prek prostora in časa; Pregled antropoloških definicij mita, rituala, magije, simbolizma ter njihovih vlog v religioznem izkustvu posameznika in skupine/družbe; Problem verjetja v nadnaravno; Šamanizem; Pred-krščanska tradicijska verovanja, oblike ljudske religioznosti, verovanja ter šege in navade ob smrti, čarovništvo, ljudsko zdravilstvo, religiozni sinkretizem, itd.; Kratek pregled razvoja antropologije religije in različnih pristopov, od psihološkega, sociološkega, primerjalno religiološkega itd.; Sodobni antropološki pristopi v preučevanju religije; Odnos med religijo, prostorom/krajem in kolektivnim spominom.

Študenti se seznanijo z glavnimi tematskimi poudarki in razvojem področja študij spolov/seksualnosti kot akademske discipline. Skozi analizo reprezentacij spolnih vlog, spolne razlike, spolnih/seksualnih identitet, spolne neenakosti itd. se ukvarjajo tudi s študijem družbenih vlog in hierarhij: vseh navedenih tem se lotevajo z dveh perspektiv, kulturološke in antropološko-sociološke. Študije spolov v središče analize postavljajo zgodovinsko, socialno, kulturno in politično elaboracijo spolnih in seksualnih razmerij ter s tem pogojenega razlikovanja. Študije spolov vključujejo predstavitev in kritično obravnavo etabliranih teoretskih paradigem ter novejših perspektiv, ki družbeno življenje analizirajo skozi optiko spola in seksualnosti. Poglavitne teme: študije spolov kot akademsko področje, vpliv feminizma, glavni teoretski koncepti, moške študije, gejevske, lezbične študije, seksualnost, spol in telo itd.

V okviru kritike in teorije bomo vizualno zajeli z vidika teorije in kritike družbenega, kulturnega in političnega pomena vizualnih medijev, potem pa tudi z vidika teorije psihičnih procesov, ki so povezani s pojmom videnja/gledanja, skopofilijo, vojerizmom in ekshibicionizmom. V teh okvirih študentke in študentje spoznajo osnovne epistemološke razsežnosti teorije podobe z vidika filozofije in antropologije znanosti in tehnologije. Del, posvečen zgodovini, družbi in politiki zajema analizo razvoja tehnik vizualne reprezentacije, od camere obscure in lanterne magice do spletnih kamer in vizualnih mobilnih komunikacij, kot tudi kulturne in politične vidike zgodovinskega razvoja vizualnih medijev, od slikarstva do fotografije in sodobnih avdiovizualnih medijev.
Študij primerov je usmerjen k razjasnitvi temeljnih konceptualnih in zgodovinskih premen, pa tudi aktualnih vidikov sodobne problematike, povezane z vizualnim komuniciranjem. Zajema tako posamezne tehnične inovacije kot tudi značilne vsebine vizualnih medijev, enako pozornost posvečamo zgodovinskim kot najbolj aktualnim primerom, širok razpon, od specifičnih rab v okviru medijske umetnosti do analize vsebin množičnih medijev.

Študentje se bodo spoznali z ritualom, ki zaradi svoje vseprisotne in univerzalne oblike v človeški eksistenci, predstavlja enega izmed temeljnih konceptov antropologije in etnologije. Medtem ko je bil sprva ritual definiran kot družbeni vidik religije, sredstvo konkretiziranja abstraktnih predstav, ki ga dirigira neka družbena avtoriteta, se v sodobnosti vse bolj zabrisuje originalni pomen v obračanju k »posvetnim ritualom« in namesto tega se uporablja pojme, kot so »družbena drama«, »kulturni performans«, gledališče.

Študentje bodo tekom predavanj spoznali temeljne miselne premike v vedi in temeljne antropološke klasike o ritualu. Pri tem bodo študentje spoznali, da se za pojmom rituala, ki se prepleta s pojmi tradicije, »običaja«, »šege«, »navade«, skriva izredno širok spekter kolektivnih in osebnih izkušenj, ki izhajajo od svetega do posvetnega, od klasičnih etnoloških definicij ti. šeg in navad življenjskega cikla ter delovnih in koledarskih, do sodobnih državnih praznikov, komemoracij, športnih dogodkov itd.

Analizirane so določene teme: zgodovinski kontekst kulturnih študijev, novo pojmovanje kulture (visoka/nizka/množična itd., antropološko razumevanje, kultura in delovanje itd., kultura, politika, ideologija itd.), medkulturne razlike v kontekstu kulturnih študijev (britanske, ameriške študije, odnosi do kritične teorije, frankfurtske šole, francoske filozofske tradicije itd., globalizacija, stanje vede), kulturni študiji v postmoderni in sodobni družbi itd.

Vsebina: zgodovinski razvoj množične in popularne kulture, kritika popularne kulture, slogi in žanri, odnos do medijske tehnologije, globalizacije, razlaga različnih razumevanj kulture in popularne kulture, razlaga odnosa med korporacijami, potrošništvom in popularno kulturo, različni teoretični pristopi, politične in ideološke dimenzije, etničnost in spol v popularni kulturi, nova pokrajina popularne kulture: IKT in znane osebe.

Od šestdesetih let 20. stoletja se antropološka znanost razvija in utrjuje tudi na južni polobli, tam, kjer je do takrat le severno-atlantska antropologija iskala predmet svojih najbolj priljubljenih študij. V Latinski Ameriki, kjer so se antropološke tradicije razvijale že od začetkov 20. stoletja, je bila utrditev lastnih antropologij v drugi in tretji četrtini prejšnjega stoletja močno povezana z intelektualnimi razpravami in političnimi gibanji za neodvisnost; kasneje je zavest o večkulturnosti, ki izhaja iz staroselskega vprašanja, v vseh državah Latinske Amerike doprinesla nove elemente v mišljenje in ustvarjanje »lastnih« družboslovnih ved. Prav na tem kontinentu se je rodila t.i. ‘Antropologija Juga’ in pa tudi koncept ‘post-razvoja’.

Predavanja (teoretski sklopi): Začetki etnološkega poznavanja, formiranje nacionalnih držav: etnologija in/ali aplikativna antropologija, vzorci severno-ameriške kulturne antropologije in vzori evropske znanosti, indigenizem in aplikativnost – začetek aplikativnega aktivizma, začetek antropološke znanosti v 60-ih letih 20. st., vzpon alternativnih antropoloških teorij v 90-ih letih 20 st.: antropologija Juga in antropologija razvoja.