Dedna poklonitev je bila pravno dejanje umestitve novega vladarja in je predstavljala osrednje dejanje v življenju zgodnjenovoveške dežele kot politične entitete. Pri starodavnem obredu je deželni knez deželnim stanovom – politični eliti dežele – namreč prisegel spoštovanje njihovih privilegijev, ti pa so vladarju obljubili zvestobo, podporo in poslušnost. Vzajemni prisegi je sledila potrditev deželne »ustave« oziroma stanovskih privilegijev, zbranih v deželnem ročinu. S simbolno komunikacijo ritualnih dejanj je vsak obred inavguracije novega vladarja odražal trenutno razmerje moči med vladarjem na eni strani ter deželnimi stanovi na drugi. Do leta 1728, ko je v kranjski prestolnici Ljubljani potekala zadnja dedna poklonitev, se je ta obred iz pustega srednjeveškega pravnega akta prelevil v razkošen baročni teater vladarjevega blišča, ki so ga spremljale topovske salve, fontane z vinom in operne predstave.
Dr. Vanja Kočevar je raziskovalec na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, ZRC SAZU. Ukvarja se s politično zgodovino slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku s poudarkom na vojvodini Kranjski ter preučevanjem simbolne komunikacije in političnih ritualov na primeru kranjskih deželnih zborov in dednih poklonitev. Posveča se tudi raziskovanju političnih vidikov protireformacije in katoliške obnove na prelomu 16. in 17. stoletja ter razvoju kolektivnih identitet na Slovenskem pred pojavom narodnih gibanj.