Nosilec predmeta: doc. dr. Irina Makarova Tominec

Uvod v jezikoslovje je temeljni predmet jezikovnih študijskih programov, s katerim se začne poglobljeni študij kateregakoli jezika – tako tujega, kot tudi maternega. Pri predmetu študenti bistveno nadgradijo začetno srednješolsko znanje o jeziku do poglobljenega univerzitetnega nivoja. Vsebinski poudarek je na primerjavi slovenščine z različnimi tujimi jeziki.
Predmet ima 3 sklope. Pri prvem sklopu študenti spoznajo znakovno naravo jezika, različne znakovne sisteme, zanimiva dejstva o jezikih sveta, klasifikacije jezikov, razvoj človeške pisave. Na praktičnih primerih spoznajo različne tipe in vrste jezikov (jezik živali, znakovni jezik, komunikacijski kod, umetni jezik, pidžinščina in kreolščina), preko primerjave različnih jezikov dobijo vpogled v specifiko posameznega (tipa) jezika.

V drugem sklopu je poseben poudarek na spoznavanju specifike obravnave jezika v sodobnejših jezikovnih disciplinah (pragmatika, kognitivno jezikoslovje, korpusno jezikoslovje), kar gradi na predhodnem pregledu zgodovine razvoja jezikoslovne misli (antično in srednjeveško jezikoslovje, retorika, zgodovinsko primerjalno jezikoslovje, strukturalizem).

Tretji sklop osvetljuje posamezne ravni jezikovnega sistema (glasoslovje/oblikoslovje, besedišče, besedilo) v slovenščini in v drugih jezikih.

Predmet je posvečen predstavitvi literarne vede in njenih metodologij. Gre za poglobljen prikaz osrednjih področij literarne vede, torej za – najširše rečeno – literarno teorijo in zgodovino.

Uvod v književnost bo v okviru uvoda v študij književnosti začrtal vprašanja bistva književnosti (fenomenologija književnosti, vprašanje položaja književnosti znotraj umetnosti, vprašanje odnosa književnosti do etike, resnice in estetike, mimetičnosti in nemimetičnosti v književnosti), načina njenega obstoja (ontologija književnosti, formalizem, recepcijska teorija, teorija bralčevega odziva), teorije njene oblike (literarna morfologija: razmerje med vsebino in formo, notranja in zunanja forma, literarne vrste ter zvrsti), ter literarnega vrednotenja (literarna aksiologija: ključna literarna gibanja, osrednja dela svetovnega literarnega kanona) in znanstvene terminologije.

Vprašanja bodo predstavljena iz različnih gledišč, kakršna so na navedena vprašanja skozi zgodovino ponudile različne teoretične usmeritve in tokovi. Polje literarne zgodovine pa bo posvečeno umetnostnim obdobjem in književnosti nasploh. Znotraj njih se bo osredotočilo na bistvena literarna gibanja, ki bodo predstavljena s pomočjo ključnih del svetovnega literarnega korpusa vse od začetkov svetovne pisane literature (mezopotamska, hebrejska in grška antična tradicija), prek oblikovanja literatur v ljudskih jezikih v srednjem veku do izjemno
pomembnega vzgiba z renesanso pa vse do danes.

Poglavitne teme: literarna veda, literarna teorija, zgodovinski pregled literarnih teorij, usmeritve teorije o književnosti danes, zgodovina književnosti, umetnostna obdobja in književnost, metodologija proučevanja književnosti, stilistika, naratologija, interpretacija.

Nosilka predmeta in izvajalka vaj: doc. dr. Klara Šumenjak

Cilji:

Študenti dobijo teoretično znanje o glasoslovni ravnini (premene po zvenečnosti, izgovor in predvidljivost izgovora domačih in tujih besed, slušni pojavnosti znajo zapisati ustrezno vidno, sposobni so ločevanja med posameznimi variantami fonemov, določiti njihovo kvaliteto in kvantiteto) in ga znajo prenesti na praktične primere (znajo ustrezno prebrati besedilo). Pridobljeno znanje znajo aplicirati tudi na ostale predmete (Uvod v jezikoslovje, Oblikoslovje, Zgodovina jezika, Dialektologija).

Vsebina:

1.Opredelitev osnovnih pojmov slovenskega glasoslovja.

2.Artikulacija glasov in realizacija.

3.Razmerje glas – fonem – črka.

4.Fonemski inventar samoglasnikov.

5.Fonemski inventar soglasnikov (in variante).

6.Minimalni pari.

7.Prozodija (naglas, trajanje, kakovost).

8.Intonacija.

9.Fonetična transkripcija.

10.Praktične vaje.

Nosilka predmeta in izvajalka vaj: doc. dr. Klara Šumenjak

Pri predmetu se študenti seznanijo z osnovno literaturo, ki obravnava oblikoslovje slovenskega knjižnega jezika, z (osnovno) oblikoslovno terminologijo, z oblikoslovjem kot eno od jezikovnih ravnin in z njenim položajem v jezikovnem sistemu. Študentje se seznanijo s posameznimi besednimi vrstami, različnimi kriteriji za njihovo sistemizacijo, njihovimi inherentnimi lastnostmi in oblikoglasnimi značilnostmi.
Študentje razumejo razliko oz. razmerje med besednimi vrstami in stavčnimi členi. Usvojijo pojem morfema in njegove povezanost z oblikoslovno paradigmatiko. Študentje so sposobni oblikoslovno analizirati besedilo.

Vsebina:

1. Oblikoslovje – opredelitev in umestitev v jezikovni sistem, osnovni pojmi oblikoslovja.

2. Besedne vrste – pregled po posameznih besednih vrstah (samostalniška beseda, pridevniška beseda, glagol, prislov, veznik, predlog, členek, medmet, povedkovnik).

3. Inherentne lastnosti besednih vrst.

4. Različni pristopi k sistematizaciji posameznih besednih vrst glede na njihove oblikoslovne značilnosti.

5. Oblikoslovne značilnosti, oblikoslovne kategorije, oblikoslovna paradigmatika (oblikospreminjevalni in oblikotvorni vzorci).

6. Morfematika – opredelitev morfema, pomen slovničnih morfemov.

7. Besedne vrste in stavčni členi.

8. Sistematična obravnava besednih vrst, njihovih značilnosti in posebnosti – samostalniške besede, pridevniške besede, glagola, povedkovnika, prislova, predloga, veznika, členka, medmeta.

9. Naglasni vzorci v oblikoslovju.

Nosilec in izvajalec: doc. dr. Marcello Potocco

Obseg: 30 ur (P), 30 ur (V), vaje, objavljene v e-učilnici

Cilj

Predmet je namenjen spoznavanju osnovnih literarnoteoretskih pojmov. Študent/ka naj bi osvojil/a osnovne pojme literarne teorije v odnosu do strukture literarnega dela od antike do 20. stoletja ter osnovna znanja za konkretno, to je aplikativno obravnavo posamičnih literarnih del, žanrske problematike in drugih retoričnih ter formalnih teoretskih problemov.

Vsebine

Študent/-ka naj bi se seznanil/-a:

• s tehničnimi vidiki obravnave literature: ob obravnavi tehničnih vidikov analize literarnega dela naj bi se študent/-ka spoznal/-a s teorijo literarnega podobja (pojmi tenor, vehikel, predikat/tertium comparationis, primerjalnik, izotopija ipd.), s teorijo verzifikacijskih sistemov (kvantitativni, silabični in zlasti akcentuacijski verzifikacijski sistem) ter s pojmom t.im. svobodnega verza, pa tudi z osnovami naratologije. Med drugim se bo študentt/-ka tudi praktično seznanil/-a z različnimi pesniškimi oblikami.

Posebnosti predmeta:

Del vaj bo potekal integrirano znotraj predavanj.

Nosilec in izvajalec: doc. dr. Marcello Potocco

Cilj

Študent/-ka naj bi prepoznal/-a različne zgodovinske funkcije literarnih del (religiozna, javna) in se seznanil/-a tudi z različnimi hermenevtičnimi horizonti. Prepoznal/-a naj bi zgodovinsko in družbeno umeščenost literarnih del, kakor tudi njihovo umeščenost v duhovnozgodovinski razvoj. Pridobil/-a naj bi osnovno znanje o posamičnih avtorjih in literarnih delih iz zgodovine svetovne književnosti vse do renesanse. Na osnovi tako pridobljenega znanja in poznavanja posamičnih obdobij naj bi pridobil/a usposobljenost za samostojno obravnavo literarnih del v historično-periodizacijski perspektivi.

Vsebine

Študentje/-ke naj bi se seznanili z duhovnozgodovinskimi in deloma s sociološko-historičnimi vidiki literarno-zgodovinske obravnave. V okviru tega metodološkega okvira naj bi obravnavali sledeče književnosti, probleme in literarna dela:

– Orientalska književnost: problem religiozne oziroma mitološko-religiozne funkcije v orientalskih besedilih vedske, predvedske, nevedske kulture ter v Avesti in Bibliji (specifični poudarek bo na Kozmogonijah), nato pa še v budističnih tekstih (Srčna sutra, haikuji); problem umestitve Epa o Gilgamešu; problem orientalske ljubezenske in druge lirike med javnim in zasebnim (Visoka pesem, Pesem za kralja Šu-sina, pesmi kitajske lirike); orientalsko književnost epske vrste bodo študentje/ke spoznavali/e tudi ob obveznem seminarskem branju.

– Grška in rimska književnost: vznik starogrške tragedije iz ritualnih korenin in iz homerskega epa ter povezava vznika tragedije s pravom in polis; javna funkcija starogrških in rimskih posvetnih besedil (lirika, ep, epilij); ritualne korenine in karnevalskost starogrške komedije (Aristofan); antični roman in nj. interpretacije.

– Srednjeveška književnost: krščanska osnova srednjega veka, religiozna funkcija lirike v srednjem veku (starokrščanska lirika, Frančišek Asiški); razmerje med krščanstvom in fevdalizmom ter visoka srednjeveška epika; vznik dramatike iz krščanske obredne sheme; ljubezenska lirika srednjega veka (trubadurska lirika, Sicilska šola, Sladki novi slog);

– Renesančna književnost: Petrarkova lirika in povezave z Dantejem, vpliv na renesančno liriko (zlasti Ronsard, Shakespeare)

Nosilec in izvajalec: doc. dr. Ana Beguš

Študent se seznani s strukturo in stilistiko strokovnih in znanstvenih besedil.

Obravnavane vsebine:

Humanistično in družboslovno raziskovanje. Načrtovanje in strukturiranje
raziskave. Citiranje in plagiatorstvo. Argumentiranje in razprava.

Struktura znanstvenega besedila:

uvod z motivacijo, hipoteza, izbira metodologije, pregled literature in virov, navajanje in citiranje izvajanje empiričnih raziskav, razprava in sklepi, možnosti nadaljnjih raziskav. Ustrezna slogovna in jezikovna podoba znanstvenih besedil.

Pri predmetu se slušatelji seznanijo s/z: osnovni pojmi oziroma skladenjskim izrazjem ter predmetom raziskovanja; pomensko podstavo povedi in upovedovanjem; besednimi zvezami; razmerjem besedna zveza : stavčni člen; stavkom in stavčnim vzorcem; glagolsko vezljivostjo; tipologijo in zgradbo povedi; besednim redom; stavčnim redom; besedilno skladnjo; besedilno fonetiko; skladnjo v govorjenem besedilu.

Podatki o predmetu

• 30 ur predavanj, 30 ur vaj

Preverjanje in ocenjevanje znanja

• seminarska naloga, pisni izdelek: 20 %
• pisni kolokvij(i): 60 %
• ustni izpit: 20 %

Pri predmetu Pomenoslovje in besedotvorje se obravnavajo naslednje vsebine: opredelitev pomenoslovja, umestitev v sistem jezikovnih ravnin; leksemi kot temeljne poimenovalne enote; opredelitev pomenotvorja; leksemski pomeni; znotrajleksemska in medleksemska razmerja: širitev/ožanje pomenov; osnove leksikologije, povezanost korpusnega jezikoslovja in leksikologije; osnovni pojmi besedotvorja; morfemska zgradba tvorjenke; glasovne premene v besedotvorju; besedotvorni algoritem; besedotvorne vrste; tvorjenje in besedotvorni pomen posameznih besednih vrst; besedotvorni in slovarski pomen.

Podatki o predmetu

• 30 ur predavanj, 30 ur vaj

Preverjanje in ocenjevanje znanja

• seminarska naloga, pisni izdelek: 20 %
• pisni izpit: 80 %

Nosilki predmeta: prof. dr. Jožica Škofic,
doc. dr. Klara Šumenjak

Študenti se pri predmetu seznanijo z zgodovino slovenskega jezika od njegove prazgodovine (osnovne značilnosti indoevropščine, praslovanščine, alpske slovanščine in alpske slovenščine) preko dialektizacije slovenščine na narečja do oblikovanja knjižnega jezika in njegovega razvoja do sodobnosti. Seznanijo se s periodizacijo slovenskega jezika, s slovenskimi besedilnimi viri predknjižnega obdobja (rokopisno obdobje od Brižinskih spomenikov do Primoža Trubarja) in nato z rokopisnimi in zlasti tiskanimi/knjižnimi besedilnimi viri ter slovaropisjem in slovničarstvom od 16. stoletja do danes.

Izbrani tematski sklopi:

• Osnove raziskovanja zgodovine jezika (teorije, metode)
• Indoevropščina kot prednica slovenskega jezika
• Praslovanščina kot prednica slovenskega jezika
• Stara cerkvena slovanščina
• Alpska slovanščina in alpska slovenščina
• Jezik Brižinskih spomenikov
• Periodizacija razvoja slovenskega jezika (z dialektizacijo)
• Jezikovne značilnosti pisnih dokumentov predknjižnega izročila (srednjeveški rokopisi)
• Nastanek knjižnega jezika v času protestantizma (16. stoletje)
• Slovenščina v cerkvenih besedilih 17. in 18. stoletja
• Slovenščina v posvetnih in uradovalnih besedilih 17. in 18. stoletja
• Pokrajinske različice knjižne slovenščine v 18. in začetku 19. stoletja (kranjski/osrednjeslovenski tip slovenskega knjižnega jezika, koroška različica slovenskega knjižnega jezika, prekmurski knjižni jezik, vzhodnoštajerski knjižni jezik)
• Prispevek slovničarjev 1. polovice 19. stoletja k razvoju slovenskega knjižnega jezika
• Boj za enotni, vseslovenski knjižni jezik v 19. stoletju
• Slovenski knjižni jezik v 2. polovici 19. stoletja (nove oblike, pravorečje, slovanjenje, etimologiziranje)
• Slovenski jezik v 20. stoletju
• Zgodovinski pregled slovnic, slovarjev in pravopisov slovenskega jezika

Nosilec predmeta: doc. dr. Ana Beguš

Študent se nauči opazovati jezik v odvisnosti od njegovega družbenega konteksta. Seznani se z vprašanjem narodnih in jezikovnih skupnosti, povezanosti jezika in kulture, jezikov in kultur v stiku. Razume vlogo in mehanizme jezikovne politike in jezikovnega načrtovanja.

Obravnavane vsebine: Jezik in družba. Jezik in kulturna, nacionalna, spolna identiteta. Jezikovni stik. Medjezikovno vplivanje. Manjšinske in večinske jezikovne skupnosti. Dvojezičnost in diglosija. Jezikovna politika in jezikovno načrtovanje. Socialna zvrstnost jezika. Sociolekt in register. Standardni jezik. Jezikovni svetovni sistem. Jezikovni imperializem.

Nosilec predmeta: doc. dr. Ana Beguš

Študenti se seznanijo z uporabo in gradnjo novejših jezikovnih tehnologij in orodij, ki jih ponuja elektronski vmesnik, s poudarkom na rabi in gradnji enostavnih jezikovnih korpusov ter strojnih prevajalnikov za slovenskega in tuje jezike. Obravnavane vsebine: Semantika in semiotika. Semantika in pragmatika. Pomenski odnosi in razmerja. Jezikovni viri, jezikovne tehnologije. Tiskani in elektronski jezikovni viri. Jezikovni korpusi in njihova tipologija; zgodovinski razvoj in področja uporabe korpusov in korpusnih raziskav. Najpomembnejši referenčni in področni korpusi za slovenski jezik in izbrane tuje jezike. Načini iskanja po korpusu, interpretacija rezultatov, pridobljenih s korpusnim iskanjem. Korpusna analiza kot jezikoslovna metoda. Strojni prevajalniki in njihov zgodovinski razvoj ter prihodnja perspektiva. Digitalna humanistika.

Predmet omogoča širok pregled na področju ustvarjanja svetovne književnosti, podrobna analiza posamičnih del pa vodi v njihovo poglobljeno razumevanje. Obdobje, ki ga učni načrt zajema, je obdobje t. im. novega veka, se pravi od renesanse pa vse do dekonstrukcije in postmodernizma.

Metodološki pristop k snovi je diahron. Tako se bo predmet posvetil najprej renesansi. Izhajajoč iz predpostavk, ki sta jih oblikovala renesansa in humanizem, bo predmet obravnaval tudi umetnostne usmeritve baroka. Naslednje obdobje je klasicizem s predvsem francosko književnostjo, in sicer prozo ter klasicistično dramatiko, tako tragedijami kot komedijami.

V razsvetljenstvu se zdijo pomembne oblike predvsem romani ter nastanek meščanske drame, ki je imela velik vpliv tudi na slovensko literarno ustvarjanje. V romantiki se literarno ustvarjanje v Evropi razmahne v malodane vseh državah. Primarna je bila poezija. Tej zadnji sledi realizem, ki se v Franciji zaostri v še naturalizem, neslutene vrhove pa doseže tudi dramatika. Nova romantika se izteče v modernizem v pravem pomenu, ki ga spremljajo najrazličnejše ožje umetnostne usmeritve, t. im. »zgodovinski –izmi.«

Zaključek učnega načrta pa pripada umetnostni usmeritvi, in sicer postmodernizmu. Še danes predstavlja osrednji oblikovalski pristop, spremljajo pa ga različne socioliterarne usmeritve, kot sta na primer feminizem in postkolonializem.

Nosilec predmeta: doc. dr. Ana Beguš

Študentje spoznavajo temeljne pojme in teorije iz besediloslovja, pragmatike in diskurzivnih študij. Spoznavajo interakcijo med avtorjem, besedilom in bralcem, jezikovno zvrstnost in tipe diskurzov. Obravnavane vsebine: Besedilo, besedilna pragmatika. Družbeni kontekst sporazumevalnega procesa. Govorna dejanja (lokucija, ilokucija, perlokucija). Besedilotvorni elementi: kohezija, koherenca, namernost, sprejemljivost, informativnost, situacijskost. Deiktičnost, inferiranje. Večkodna besedila. Razmerje besedilo, žanr, diskurz. Diskurzivna analiza, kritična analiza diskurza. Ustnost, pisnost, sekundarna ustnost.

Študent pri predmetu Lektoriranje poveže, poglobi, predvsem pa operacionalizira teoretično znanje, ki si ga je pridobil (in ga vzporedno pridobiva) pri obveznih preglednih študijskih predmetih. V tem smislu so izhodišče strokovnega lektoriranja predvsem teoretične postavke sistemskega jezikoslovja z vedenjem o posameznih ravninah jezikovne zgradbe ter kontekstualno jezikoslovje s pregledom temeljnih postulatov delnih ved tega generičnega pojma: pragmatika, besediloslovje, sociolingvistika itd. Tako široko zasnovana izhodišča predstavljajo ustrezno pojmovanje besedila kot takega in posledično lektorsko politiko: upoštevanje konteksta komunikacijskega dejanja od tvorca in prejemnika do kanala, vsebine, namena in ostalih dejavnikov. Drugi sklop ciljev predmeta je uzaveščenje normativnosti. Cilj problematizacije teh vsebin je v vzgoji kritičnega, predvsem pa senzibilnega lektorja, ki svoje vloge ne bo razumel v avtoritarnem smislu, pač pa bo deloval kot usposobljen jezikovni svetovalec.

Podatki o predmetu:

• 30 ur predavanj, 30 ur vaj, 15 ur seminarja

Preverjanje in ocenjevanje znanja:

• seminarska naloga 20 %,
• pisni izpit 60 %,
• ustni izpit 20 %.

Osnovni namen predmeta je študentke in študente seznaniti s temeljnimi problemskimi polji javnega govora in javnega nastopanja, kot so se izoblikovala v teku več kot dvatisočletne zgodovine: z retoriko, logiko, neformalno logiko, kritičnim mišljenjem in teorijo argumentacije. Poznavanje in obvladovanje osnov retorike in argumentacije bo študentke in študente usposobilo, da bodo – tako pri študiju, pedagoškem in znanstveno-raziskovalnem delu (spremljanje, razumevanje in vrednotenje predavanj, iskanje in branje študijske literature, priprava seminarjev in javnih nastopov), kakor tudi v vsakdanjem življenju (npr. pri spremljanju medijev, razumevanju in vrednotenju političnega govora) – znali razlikovati in uporabljati temeljne retorično-argumentativne konceptualne pare, na primer: prepričevati/argumentirati, pojasnjevati/argumentirati, sklepati/argumentirati…

Šele z obvladovanjem temeljnih retoričnih in argumentativnih konceptov bodo spoznali, kako odločilnega pomena za razumevanje, razlago in tvorbo slehernega besedila – od kuharskih receptov prek novinarskih poročil in komentarjev do znanstvenih besedil – je poznavanje jezikovnih struktur, logike, konteksta in, nenazadnje, različnih vrst občinstva.

Poznavanje in obvladovanje teh vednosti in spretnosti seveda nista sama sebi namen; študenta in študentko želita usposobiti za kritično “branje” in analizo sveta, v katerem živi. Pod vprašaj želita postaviti predvsem njegovo “danost” in samoumevnost in izpostaviti njegovo vsakokratno konstruiranost. Ker sta temeljni orodji (medijske in drugačne) konstrukcije sveta jezik in govor, se bo predmet oprl tudi na nekatera spoznanja sodobne jezikovne pragmatike.

Podatki o predmetu:

• 30 ur predavanj, 30 ur vaj

Preverjanje in ocenjevanje znanja:

• Prvi govorni nastop: 5% končne ocene
• Drugi govorni nastop: 15% končne ocene
• Pisna retorična vaja: 15% končne ocene
• Pisni kolokvij: 20% končne ocene
• Ustni izpit: 45% končne ocene

Predmet na podlagi podrobne analize posameznih literarnih usmeritev omogoča široki pregled slovenske dramske književnosti 2. polovice 20. stoletja.

Slovenska dramatika je, kljub socialistični družbeni uredtivi, kakršno je FLR, nato pa SFR Jugoslavija imela, doživljala močan razvoj, znotraj katerega se je oblikovalo nekaj osrednjih paradigem, ki jih bo predmet tudi predstavil in podrobneje komentiral. Analitično delo se s seminarskim delom študentov/tk še razčleni, usmeri k posameznim vprašanjem ter tako poglobi.

Na ta način se bo predmet podrobneje poukvarjal s slovensko socialno dramatiko, medvojnimi partizanskimi odri, po 2. svetovni vojni pa bo vzel v ozir politično dramo, ter dve za slovensko dramo ključni usmeritvi: poetično dramo ter dramo absurda.

Seveda obravnava te teme ne bi bila mogoča brez analize sodobnih gledaliških praks, ki so v 80-ih in 90-ih prevzele primat med scenskimi umetnostmi. Predmet se bo v okviru diskusije o slovenski dramatiki ukvarjal tudi z družbeno infrastrukturo, ki spremlja dramatiko: inštitucije, festivali, nagrade itd.