Dr. Galič je sedem let živel med Maori, se učil od starešin, igral kitaro v maorski tradicionalni waiata skupini, pisal doktorsko disertacijo ter poučeval zgodovino in sociologijo Nove Zelandije na Filozofski fakulteti Univerze v Aucklandu. Skupaj z dr. Majo Ćurčić, ki je raziskovala strukturno nasilje in hiperinkarceracijo Maorov, sta zaradi dobrega dela v maorski skupnosti postala častna Maora.
Britanski kolonizatorji in njihovi potomci so namreč z različnimi kolonialnimi strategijami potisnili staroselsko prebivalstvo v cikel prekarnosti in družbene marginalizacije. Še več, kolonialno-naselitvena družba je s strukturnim nasiljem ustvarila verigo travme, ki je s transmisijo kolonialnih in z akumulacijo novih travm skozi generacije postala zgodovinska oz. medgeneracijska. V drugi polovici 20. stoletja je država mnoge maorske otroke še vedno odvzemala staršem in jih pošiljala v asimilacijske krščanske ali državne ustanove, kjer so otroci, daleč od plemena in maorske kulture, doživljali čustvene, fizične in spolne zlorabe. A ljudje zemlje oz. tangata whenua so kljub bolečinam, rasizmu in različnim oblikam kulturnega, političnega in ekonomskega zatiranja vseskozi bili boj za neodvisnost oz. samoodločbo.
Predavanje se je izvedlo v okviru projekta Etnografija tišin(e) (ARIS J6-50198; vodja izr. prof. dr. Katja Hrobat Virloget).
