Šifra projekta: V6-1923
Vrsta projekta: Temeljni raziskovalni projekt
Nosilec projekta: Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU)
Vodja projekta: dr. Anja Ragolič
Partnerski instituciji: Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije; Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede
Sodelujoča raziskovalka na UP FHŠ: izr. prof. dr. Katja Hrobat Virloget
Vir financiranja: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS)
Raziskovalno področje (ARRS): 6.02 Humanistika / Arheologija
Trajanje projekta: 1. 11. 2019–31. 10. 2021
Opis projekta:
Projekt analizira gradivo posoških »starovercev«, ki je pred leti z objavo knjige Pavla Medveščka navdušilo slovensko javnost in razdrlo stroko pri vprašanju pristnosti gradiva. Z interdisciplinarne perspektive bo projekt poskušal analizirati primarno gradivo o »starovercih« in ga poskušal kritično ovrednotiti ter umestiti v arheološki, etnološki, socialni in zgodovinski kontekst.
Ko so Danci leta 1168 z ognjem in sekirami uničili Svetovidovo svetišče v Arkoni ter v nekaj dneh krstili vse ljudstvo Rujancev, je staro vero svojih prednikov izgubil zadnji del Slovanov. Vsaj tako se je zdelo do pred nekaj leti, ko so v javnost prišli predmeti in besedila, pričevanja o obstoju organiziranega predkrščanskega verovanja v Posočju še sredi 20. stoletja. Njegovi pripadniki so bili organizirani kot država v državi s svojo pravno in izvršno oblastjo. To je postavilo strokovno javnost pred dejstvo, da je treba spremeniti naš pogled na korenine naše kulturne, družbene in politične preteklosti. Laična javnost pa je razstavo in knjigo doživela kot povrnitev izgubljene identitete. Logičen naslednji korak slovenske humanistike in družboslovja je pregled informacijskih virov o fenomenu, ki se je pojavil, ter njihovo kritično ovrednotenje. Ali kot je projektni cilj opredelil naročnik projekta: priprava večdisciplinarnega elaborata, ki popiše, analizira in ovrednoti primarne in razpoložljive sekundarne vire slovenskih raziskovalcev o »Posoškem staroverstvu«. Že Josip Mal je opazil in opozoril, “da je preprostega, z naravo tako ozko povezanega slovenskega človeka neprimerno bolj privlačil ta z vsemi mogočimi dobrimi in zlobnimi duhovi napolnjen realni svet, kakor pa le z golo mislijo dojemljiv krščanski nauk o milosti in odrešenju.” (Mal 1940, 1) Gre za metodološko izjemno pomembno lastnost staroverstva: za povezanost s konkretnim življenjskim okoljem, ki so jo ljudje občutili ne samo duhovno, ampak tudi fizično. Če hočemo razumeti posoško staroverstvo, moramo čim bolje poznati tudi njegov prostor. Poznati je treba lokacije dreves, studencev, vzpetin, voda, ki jih pripovedi omenjajo. Ustni viri pa govorijo, da se je skupina starovercev na desnem bregu Soče tja preselila od vzhoda in odtlej so imeli 14 dehnarjev (voditeljev). Zadnji je umrl okoli 1950 in če za čas vsakega dehnarja računamo povprečno 30 let, je bil čas prihoda okoli leta 1530. Ker gre najverjetneje za zgodnjenovoveško doselitev, ko je na voljo že več pisnih virov, bomo z njihovo pomočjo izvedli analizo poselitvene zgodovine. Pri ugotavljanju poselitvene zgodovine, ki bo skušala dognati posamezne kolonizacijske etape (opredeliti območja starejše in mlajše naselitve), bodo upoštevana dognanja dosedanje historiografije, predvsem edicije relevantnih urbarjev. Zgodovina poselitve lahko v marsičem osvetli pripovedne plasti in se z njimi poveže, kar bo izboljšalo poznavanje zgodovine posoškega staroverstva. Ob zgoraj naštetih vidikih je temeljnega pomena tudi etnološki vidik raziskave. Ta bo z etnološkega vidika obravnavala gradivo o »posoških starovercih« v širšem družbenem kontekstu. Etnologinja bo s folkloristično metodo preverila, ali je to gradivo zares tako zelo »drugačno« od druge folklore, verovanj in verovanjih praks, ki jih poznamo drugod po Sloveniji in širše v Evropi. Ker je s folklorističnega vidika največ tovrstnih raziskav narejenih na področju Balkana, kjer je gradivo v nasprotju z Zahodnim svetom bolje ohranjeno, se bo raziskava primerjalno osredotočala predvsem na ta del. Prek umestitve gradiva o »starovercih« v širši kontekst s prepoznavanjem analogij bo raziskava poskušala na videz »drugačno« gradivo umestiti v širši religiozni kontekst. V nezanimanju (in dvomu) (večine) etnološke in kulturno antropološke stroke za posoške »staroverce« je »ljudstvo« tisto, ki je prepoznalo v gradivu o »starovercih« svojo dediščino in se s tem na nek način uprlo stroki. To vrednotenje dediščine »starovercev« se danes odraža v veliki popularnosti »staroverskega« izročila, kot je še ni doživelo nobeno drugo etnološko gradivo, v kreiranju novih »naravoverskih« praks izhajajoč iz njega ter tudi v lastnih raziskavah »ljudstva« mimo institucionalne znanosti, tako v smeri avtohtonističnih idej kot sodobnih zdravilskih praks, geomantije in podobno. Z etnografsko metodo opazovanja z udeležbo bo raziskava poleg ovrednotenja primarnih virov poskušala ovrednotiti sodobne fenomene. (SICRIS)
Več o projektu: https://iza2.zrc-sazu.si/sl/programi-in-projekti/popis-analiza-in-ovrednotenje-primarnih-in-sekundarnih-virov-slovenskih#v