11. september je vsem dobro poznan kot dan groze, dan, ko je bil izveden koordiniran napad v ZDA. Al Kaida je ugrabila štiri potniška letala, dve od teh sta treščili v stolpnici, poznani pod imenom dvojčka. To je bil največji teroristični napad v zgodovini ZDA. Pisatelj v knjigi meni, da je bila katastrofa, ki se je zgodila 11. septembra, priložnost za preskok v našem pojmovanju življenja. V njej vidi priložnost za nov premislek o prihodnosti, za premislek o odnosih tako med nami kot med religijami, za premislek o tem, kaj nas je prignalo do takšnega dogodka. Da se zamislimo, kam pelje ta nepremišljeni vlak pojmovanja biti in pojmovanja življenja. Pa s(m)o to res storili? Amerika je tragični dogodek le izkoristila za to, da je predstavila novega sovražnika – islam in islamski fundamentalizem.
DRUGA PLAT ZGODBE
Za vsak prepir sta seveda potrebni dve strani in pisatelj se je odločil, da bo raziskal tudi drugo stran in stvar predstavil objektivno. Odšel je v Kabul in Delhi ter od tam pošiljal pisma, ki jih je naslavljal na Oriano Fallaci, avtorico članka Bes in ponos. Pri terorizmu se je treba vprašati, zakaj je nekdo postal terorist. Prav tako se, povzeto po Terzaniju, terorizem ne reši s pobijanjem teroristov, temveč z odstranjevanjem vzrokov, zaradi katerih so teroristi postali teroristi. Muslimani so se namreč prestrašili, da jih bo Zahod po koncu hladne vojne vključil v en globalni sistem, seveda skupaj z vsemi energetskimi viri. Zahod čuti le svojo bolečino, tuje pa ne, je zapisal Terzani. Edina ideologija, ki se je bila pripravljena upreti novemu ameriškemu redu, je bil fundamentalistični islam. Amerika ima namreč že od nekdaj občutek superiornosti. Zahod je islam in azijske dežele popolnoma ponižal, predvsem azijske dežele so pričele izgubljati svojo identiteto, saj Zahod vse skupaj želi vreči v velik talilni lonec, kjer bi se vse vzhodne identitete in kulture integrirale v Zahodno, »edino pravo«.
Je to res svet, v kakršnem želimo živeti? Zahodna družba je tretirana kot »naddružba«, medtem ko je Vzhod tretiran kot manjvreden, poleg tega si ga Zahod že ves čas hoče podrediti.
Veliko pove že dogodek, ko je bil direktor korporacije Union Carbide leta 1984 odgovoren za eksplozijo kemične tovarne v Bhopalu, zaradi česar so ugasnila življenja 16.000 ljudi. Amerika Indiji tega direktorja ni izročila, od nje pa je zahtevala izročitev terorista Osama bin Ladna.
»CIVILIZACIJA, KI NE PREKINE KROGA MAŠČEVANJA, NI CIVILIZACIJA«
Naša zgodovina je polna različnih oblik vojn terorizma, začetki segajo že v antično dobo, v čas grško-perzijskih vojn in peloponeške vojne. Kemično orožje naj bi poznali že v starogrških mitih, ko naj bi Herkul svoje puščice namazal s strupom, strupene puščice v trojanski vojni pa opisuje tudi Homer v Iliadi in Odiseji. Šparta je v peloponeški vojni uporabljala zažigalna sredstva in pline na osnovi žvepla. Najbolj znan primer uporabe kemičnega orožja v antiki pa je obleganje Ambracije. Leta 187 so jo oblegali Rimljani, nakar so prebivalci razpihali dim iz zažganega perja, česar Rimljani niso prenesli. Množična uporaba strupov v vojne namene pa se je pričela v 1. svetovni vojni.
Vojna, terorizem in maščevanje nas spremljajo že skozi vso zgodovino. A civilizacija, ki ne prekine kroga maščevanja, ni civilizacija, pravi pisatelj v knjigi. S knjigo poskuša družbi odpreti oči in nas spodbuditi, da ta začarani krog maščevanja končno pretrgamo. A »sovražniki« naše družbe niso le teroristi. Tu so tudi prisilna integracija, globalizacija, ignoranca, pomanjkanje tolerance in potrošništvo. Zadnje uspešno poganja družbena ureditev, imenovana kapitalizem. V kapitalizmu tisti na vrhu bogatijo, navadna »raja« spodaj pa je izkoriščana. Kapitalizem državljanom vceplja ideologijo, da brez določenih dobrin človek ne more biti srečen. Za nakup dobrin je potreben denar, denar pa se dobi z delom. Zato se ljudje vedno bolj ženejo in trošijo, saj so zmotno prepričani, da bo svet tako boljši. Trošijo, da vsaj za trenutek pozabijo na kruto realnost in da jih kapitalizem vsaj za trenutek odpelje v lepši svet. Za ohranjanje kapitalizma so v precejšnji meri krivi ljudje, ki s svojim delovanjem in obnašanjem podaljšujejo njegov obstoj. Človek je gonilo kapitalizma. Človek je tudi gonilo terorizma. Gonilo prisilne globalizacije in vsega hudega, kar se v svetu dogaja.
Pisatelj se tega zaveda. Tega se je zavedal že 11. septembra 2001, verjetno že prej, s knjigo pa je skušal vse pozvati, da se ustavimo za trenutek, da za trenutek prenehamo vrteti kapitalistično kolesje in razmislimo. Razmislimo o tem nasilnem svetu, v katerem živimo. Trenutno je svet namreč tak, da Američani in njim podobni skušajo podtikati zgodbice o strastnih sovražnikih – kot so to storili po 11. septembru 2001. Enkrat imajo ti sovražniki obraz Vietnama, drugič Iraka, tretjič Osame bin Ladna ter islamske države in tako dalje. Nihče ne pomisli, da obstaja tudi druga plat. Seveda za grozovita dejanja terorizma, ki so jih omenjeni zagrešili, ni nikakršnega opravičila. A družbi je vedno predstavljeno, kot da je le Vzhod kriv za vse gorje in vse težave tega sveta in družbe, medtem ko Amerika in Zahod nasploh nista nič boljša. Le da zaradi »večvrednosti« nista tretirana tako kot Vzhod.
Foto: https://www.scambieuropei.info/tiziano-terzani-frasi/
VZHOD IN ZAHOD
V medijih se pojavlja polno člankov, vsebin in oddaj o afganistanih vojnah, o terorizmu in o tem, kako grozen je Vzhod. Takšne vsebine prebirajo mlajše generacije, jih vpijajo in ponotranjijo, na podlagi tega pa oblikujejo tudi svoje mnenje. A ker jim druga plat zgodbe, zamolčana resnica, ki jo v knjigi opisuje pisatelj, ni znana, se stvar uspešno odvija po načrtih Zahoda. Tako se jim že od malih nog predstavlja Afganistance in Vietnamce kot hudobne ljudi, kot sovražnike, ki se jih je treba bati in ki nam hočejo vse vzeti, poleg tega pa še vse pobiti. Takšne slike v svet pošiljajo mediji, nihče pa teh mlajših generacij ne obvesti o drugi plati zgodbe, o tem, da večina medijev o tej stvari ne poroča objektivno. Nikjer ni zaslediti vsebin npr. o tem, kako »ga krona« Amerika. Amerika in Zahod sta vedno predstavljena kot dobre vile v pravljicah, ki pričarajo lep in pisan svet, poln prijateljstva in ljubezni, medtem ko je Vzhod predstavljen kot hudobna kraljica v velikem temnem dvorcu, kjer se kuhajo strupeni napoji in kjer odmeva zlovešč smeh. Pomanjkanje objektivnosti v medijih, objektivnosti, kakršno nam želi predstaviti pisatelj, postaja pereč problem za prihodnjo družbo, ki jo bodo gradile naše mlajše generacije z zavestjo, da je Vzhod in samo Vzhod kriv vsega hudega.
V IMENU DENARJA
Dober primer je tudi vojna med Izraelom in Palestino, ki ni le vojna med njima, temveč tudi med drugimi vladami. Seveda svoje prste spet vtika Amerika, ki je na strani Izraela. Ta konflikt ima korenine daleč nazaj v preteklosti, glavna točka konflikta pa je, da Izrael Palestini ne dovoli imeti svoje države. Izraelci so tako imenovano od Boga izbrano ljudstvo. Še pred vojno in skozi celo zgodovino so si Izraelci uspešno nagrabili kar precej bogastva, posledično pa lahko vplivajo tudi na druge vlade oz. se z njimi lahko pajdašijo. Z denarjem je namreč možno vplivati na veliko stvari, seveda tudi na vlade in predsednike. Vlada stori, kar želiš, v zameno za velike vsote denarja – to pa nas spet vrne h kapitalizmu. Navadno je stvar sledeča: tisti z denarjem pove vladi, s katero ima sklenjen pakt, naj pobije ljudi, v zameno pa ji kupi in dobavi orožje, da ta lahko uniči svoje politične nasprotnike.
Ne tako dolgo nazaj je ruska obveščevalna služba plačala afganistanskim vojakom precejšnje vsote denarja, da so pobili ameriške vojake. Ameriška obveščevalna služba je to vedela in o tem obvestila administracijo predsednika Trumpa, ki pa ni storil popolnoma ničesar. Vse se namreč odvija v imenu denarja.
Ljudje so se za denar pripravljeni pobiti, družba popolnoma pozablja na prave vrednote. Na sodelovanje, mir, solidarnost, prijaznost, empatijo in skrb za sočloveka. Družba brez vojn in terorizma, brez podkupovanja in kapitalizma se zdi utopična.
SVET BREZ NEBES IN PEKLA
Utopična je tudi pesem Imagine Johna Lennona. V pesmi si predstavlja svet brez vojn in sebičnosti, svet, poln ljubezni in enotnosti. Vse največje vojne na svetu so se zgodile zaradi zemlje, religije, rase ter želje po dobičku in bogatiji, zato pravi, naj si predstavljamo svet brez držav in ver, svet, v katerem ljudje živijo le za danes. Nekateri ljudje ne naredijo ničesar dobrega za svet in sočloveka, nato pa gredo v cerkev in molijo, prepričani, da bodo tako prišli v nebesa. Zato v pesmi pravi, naj si predstavljamo svet brez nebes in pekla – če bi ljudje delili srečo in ljubezen z vsemi okrog sebe, bi tako lahko ustvarili nebesa že tu na zemlji.
Takšen svet je trenutno žal le utopija. A tak svet bi bil lep, ljudje bi živeli v harmoniji, nihče ne bi niti pomislil na izvajanje katastrof, kakršna je bila 11. septembra 2001. Pisatelj pravi, da se je človečnost tistega septembra izkazala za izgubljeno, on pa jo s pozivom k razmisleku poskuša ponovno najti. Morali bi se ustaviti za trenutek ali dva, pomisliti na sočloveka in svet zavrteti v nasprotno smer od te, v katero se vrti zdaj.
