Fisherjeva analiza preučuje načine s pomočjo katerih potrošniški kapitalizem lahko izprazni človeško identiteto in jo zamenja s delujočo fikcijo, ki jo ponuja potrošniška kultura. Klub golih pesti predstavlja odličen primer tega sveta, saj poleg tega da glavni igralec išče smisel življenja skozi nakupovanje, ki jih spodbuja potrošniški svet, nastopi njegov alternativni ego ki govori o anti-potrošništvu pri tem pa omenja izdelke in jih s tem promovira. Film deluje in govori o kapitalizmu na več ravneh: glavni igralec (nima imena, v prihodnje »pripovedovalec«) v odnosu s samim sabo; zapleta se v eksistenčno krizo in hkrati živi stereotipno potrošniško življenje, ki predstavlja povprečnega Američana. V nasprotju z njim pa nastopi pripovedovalec v odnosu s svojim alternativnim egom po imenu Tayler. Ta predstavlja vse kar pripovedovalec ni in si želi biti. Tayler upodablja popoln primer zavračanja kapitalizma. Film deluje tudi na odnosu pripovedovalec – gledalec in pa Tayler – gledalec. Vsi se lahko postavimo v vlogo potrošnika, hkrati pa razumemo tudi vlogo iskanja rešitve za probleme potrošništva. V nekaterih scenah v filmu izgubimo »četrto steno« in sami postanemo del filma. Počutimo se nagovorjene (včasih kot potrošniki, včasih kot borci proti potrošništvu). Odvisno kdo govori z nami. Izkaže se pa, da življenje potrošništva vodi v dehumanizacijo, izgubo občutka lastne vrednosti in stika z realnostjo, zaradi suženjstva sistemu. Fisherjeva teza o dehumanizaciji v kapitalističnem realizmu temelji na tem, da potrošniški kapitalizem spodbuja ljudi, da najdejo identiteto v stvareh namesto v medsebojnih odnosih in osebnem razvoju. To postavlja pod vprašaj: ali je potrošniško oblikovana identiteta sploh človeška identiteta ali zgolj nabor zunanjih simbolov in znakov, ki jih je možno kupiti?
Ustanovitev Kluba golih pesti lahko razumemo kot odziv na potrebo po uporu proti potrošniškemu sistemu, vendar pa se paradoksno tudi delovanje samega kluba razvije v nasilen in hierarhičen sistem. Uspeh kluba, izražen skozi moč in nadzor, vodi v paradoks, saj se člani kluba, ki so iskali izhod iz potrošniškega okolja, ujamejo v nasilno strukturo, ki jo je klub sam ustvaril – postanejo potrošniki njegovih nasilnih vsebin. Film nakaže, da je uspeh v tem kontekstu le navidezen, saj se člani borijo proti sistemu, a hkrati postanejo del novega, enako problematičnega sistema. Paradoks uspeha odraža nemoč posameznika v razmerju do velikih družbenih struktur, ki oblikujejo njihovo življenje. Namesto osvoboditve člani postanejo sužnji lastne nasilne stvaritve. Klub golih pesti razkriva tudi, kako lahko pozitivni cilji upora postanejo ujetniki lastnega paradoksa, s čimer se postavlja vprašanje, ali je sploh možno ustvariti alternativo, ki ni okužena s prevladujočimi družbenimi normami? Ta paradoks uspeha poglobi sporočilo filma in ga naredi izrazito relevantnega v kontekstu Fisherjevih razmišljanj o kapitalističnem realizmu. Tako Fincherjev Klub golih pesti, kot Fisher ugotovita, da alternative ni oziroma je še nismo našli.
V čem se kaže ta okužba? V Fisherjevm pojmu depresivne hedonije. Kot pravi, „ medtem ko pri tem stanju ne gre toliko za nezmožnost dobiti ugodje kot nezmožnost početi karkoli drugega razen iskat ugodje.« In prav to stanje je izjemno dobro prikazano v filmu Klub golih pesti skozi lika Marle in pripovedovalca ter njune obiske podpornih skupin. Čeprav se ta dva lika ne borita s fizičnimi zdravstvenimi težavami, njuno obiskovanje podpornih skupin razkriva globoko povezavo z iskanjem intenzivnih čustvenih izkušenj. Marla in pripovedovalec izbereta podporne skupine, ne zato, ker bi potrebovala resnično pomoč, temveč prav zaradi intenzivnosti čustev, ki jih drugje ne moreta najti. Fisherjeva depresivna hedonija, je jasno prisotna, saj se oba lika ne osredotočata toliko na pridobivanje ugodja, ampak na nezmožnost početi karkoli drugega, razen iskanja teh izkušenj. Nenehno sta v iskanju nečesa, kar bi napolnilo praznino v njunih življenjih. Obiski podpornih skupin postanejo sredstvo za dosego tega cilja. Kljub temu, da ne trpita enakih zdravstvenih težav kot drugi obiskovalci, se odločita za vključitev v te skupine, saj vidita v njih priložnost za doživljanje močnih čustev, ki bi jih osvobodila občutka praznine. Fisher poudarja, da za doseg resničnega zadovoljstva moramo pogosto preseči načelo ugodja. Marla in pripovedovalec to dosegata s prekinitvijo običajnih vzorcev in iskanjem močnih čustev, tudi če ta čustva vključujejo neugodje, kot je žalost. Kljub temu, da se zdi njuno početje na prvi pogled paradoksalno, je v resnici to edini možen način soočanja s praznino, ki jo čutita. S tem postane celotna struktura obiskovanja podpornih skupin v filmu bolj razumljiva. Marla in pripovedovalec se ne zatekata k tem obiskom zgolj zaradi trenutnega ugodja, ampak kot način za doseganje dolgotrajnega občutka živosti. Njuna pot iskanja zadovoljstva razkriva globoko zakoreninjenost hedonističnega hrepenenja v družbi, ki je nenehno potiskano v smeri hitrih “fiksov” zadovoljstva, ne da bi resnično reševali osnovne težave ali praznine, ki jih čutimo.
Če povzamem, film Klub golih pesti ni zgolj umetniška stvaritev, temveč kritična analiza kapitalizma, ki podpira teoretična razmišljanja iz Fisherjeve knjige Kapitalistični realizem. Zdi se, da je film nekakšno ogledalo, ki ne le odseva kapitalistične paradokse, temveč tudi aktivno podpira njegove teze. Fisherjevi koncepti, kot so depresivni hedonizem in paradoksi upora, dobijo smisel skozi zgodbo filma, ki gledalcem omogoča vpogled v resničnost kapitalističnega sistema. Sporočilo celotnega filma je v bistvu spodbujanje k aktivnemu sodelovanju v kritičnem razumevanju kapitalizma in razmišljanju o potencialnih alternativah. Boj proti kapitalizmu z golimi pestmi je eden od možnih načinov.
Esej je nastal pod vodstvom prof. dr. Sandre Bašić Hrvatin pri predmetu Komunikološki bralni seminar.