V predavanju z naslovom A History of Tree Planting in Modern Japan je profesor Takemoto udeležencem približal modernizacijo Japonske v obdobju Meiji (1868–1912) z vidika okoljske zgodovine.
Pred tem obdobjem je gozdarstvo na Japonskem uspevalo zlasti v neposredni bližini večjih mest, rečnih poti in obmorskih pristanišč, z razvojem železnic pa se je razširilo tudi na bolj odročne kraje, vključno z goratimi območji, ki so bila do tedaj redkeje poraščena z gozdom kot danes. Naravna gnojila so ob izteku tega obdobja nadomestila umetna, zato so lahko travnate gorate predele pričeli sistematično pogozdovati, les pa intenzivno izkoriščati za gradbeni material in pridelavo oglja.
Prav tako so v pogozdovanju uvideli učinkovito sredstvo za zaščito pred zemeljskimi plazovi. Pogozdovanje in ozelenjevanje je doseglo višek po obdobju obnove, ki je sledilo drugi svetovni vojni. Profesor Takemoto je ob tem opozoril na pomen gozdarstva in pogozdovanja v kontekstu japonske imperialne ekspanzije v 19. in 20. stoletju. Prav tako je opisal velike kampanje pogozdovanja, v katerih je imela posebno vlogo šolska mladina, le-te pa so najprej potekale pod geslom “Radi imamo gozd”, po drugi svetovni vojni pa so pričeli govoriti o “ozelenjevanju”.
Po predavanju je sledila živahna diskusija, v kateri smo posebej izpostavili razlike med evropskimi in japonskimi ruralnimi skupnostmi v visokogorju, saj slednje alpskega planšarstva niso poznale. Prav tako smo se dotaknili problema domnevne samoumevnosti pogozdovanja oziroma razpetosti dotične gospodarske aktivnosti med stvarno zgodovino, romantičnimi predstavami in ekonomskimi koristmi.
Dr. Taro Takemoto je profesor na Univerzi za kmetijstvo in tehnologijo v Tokiu. Raziskuje na področjih agrarne sociologije in okoljske zgodovine s posebnim poudarkom na zgodovini gozdov.
