Članek bom posvetil vlogi navadnega človeka v totalitarnih režimih in pomenu aktivnega državljanstva v demokraciji. Dotaknil se bom odtujenosti in banalnosti zla, razlike med močjo in nasiljem, vloge birokracije pri izvajanju holokavsta v primeru sojenja Adolfu Eichmannu po poročanju judovsko-nemške politične teoretičarke Hannah Arendt, ki ga je kasneje razširila v knjigo Eichmann v Jeruzalemu: banalnost zla. Holokavst sem vzel kot primer vrhunca individualne in množične nezainteresiranosti za politiko, bivanja v sistemu popolne odtujenosti. Njegovo izvajanje kot vrhunec slepe poslušnosti birokratskega aparata. Možnost njegove izvedbe kot prevlado nasilja nad družbo.
V raziskovalnih krogih je dolgo časa veljalo prepričanje, da je za možnost izvajanja genocida v drugi svetovni vojni odgovorno izključno nacistično vodstvo in njihovi sodelavci. Razvoj humanistike je v zgodovinopisje vnesel nove ideje in koncepte, začenši z vprašanjem odgovornosti birokracije in navadnega človeka, ki je »samo opravljal svoje delo in poslušal ukaze z vrha«. Manj raziskano, a enako pomembno, je vprašanje opazovalcev holokavsta. Ni nam treba iti tako daleč v zgodovino, da bi našli primere običajnih ljudi, ki postanejo pasivne priče zločinu ali njegovi akterji, pri čemer jih ne vodijo nujno tradicionalni motivi za ubijanje. Ne glede na to, ali iščemo izvor holokavsta v strukturi nacistične države, birokraciji in želji po napredku ali na drugi strani izključno v antisemitizmu, ki so mu bili Judje izpostavljeni stoletja, se postavlja vprašanje, kaj spreminja “navadne ljudi” v morilce.
Pri nadaljnjem pisanju se bom pustil voditi citatu Hannah Arendt: »Ni nevarnih misli, razmišljanje je nevarno samo po sebi.« Ko upoštevamo njeno stališče, da vsako mnenje izhaja iz izkušenj in ničesar drugega, si omogočimo boljše razumevanje oblikovanja nepremišljujoče, slepo poslušne množice. Takšna nastaja v realnosti odtujenih posameznikov, ki živijo v totalitarnem sistemu, ki tako izolirane posameznike obrača drug proti drugemu in jim jemlje možnost svobodnega mišljenja.
Koncept alienacije srečamo že prej pri Platonu, Heglu, Hobbesu, Marxu, Rousseauju. Platon in Hegel sta jo videla kot odtujitev idej in realnosti, Marx kot odtujitev delavcev s prisilnim delom za kapitaliste in njihovo prisvajanje proizvodov. Hobbes odtujitev vidi kot »družbeno pogodbo«, kjer človek kot egoistični zasebnik vstopi v sfero državljana, ki se s pogodbo odreče delu svojih pravic v korist države, da ne bi dosegel skupnega dobrega (res publica). Ideje, s katerimi Hobbes zagovarja absolutistično monarhijo, seveda določa čas, v katerem je živel. Verjamem pa, da lahko družbeno pogodbo preslikamo v demokracijo, v kateri posameznik, ko sprejme vlogo državljana, postane moralna oseba. Rousseau je podobnega mnenja in navaja družino kot primer prvega modela politične družbe, v kateri so vsi rojeni enaki in svobodni, vendar se odtujujejo od svoje svobode zaradi večjih koristi, ki izhajajo iz tega. Zanj suveren ni vladar ali država, ampak ljudstvo, torej kolektivna oseba s kolektivno voljo.
Odtujenost dobi v totalitarnih režimih popolnoma drugačno obliko, ker je totalitarizem našel način, kako občasno osamljenost izkristalizirati v trajno stanje bivanja in kako z izolacijo in terorjem ustvariti plodna tla za odtujitev, prek katerih s propagando veže posameznike na svojo ideologijo. Skozi ta pogled Arendtove pojasnjujem dve nasprotujoči si smeri v raziskovanju vloge navadnega človeka v holokavstu. Prvič, pogled intencionalistov, ki glavni pomen pripisujejo posebni vrsti antisemitizma (eliminatornemu), ki se v Nemčiji goji od sredine 19. stoletja in je svoj višek dosegel s holokavstom, vidim skozi dehumanizacijo Judov, kar je bilo splošno sprejeto. Skozi kompleksnost te indoktrinacije se odpira pot do razumevanja ljudi, ki so se uprli »tujim elementom«, ne da bi pri tem opravičevali njihova dejanja.
Funkcionalisti posvečajo več pozornosti strukturi nacistične države, birokraciji in želji po napredovanju. Kot primer funkcionalističnega pogleda navajam Adolfa Eichmanna, vodjo oddelka IV B/4 v SS. Kako si lahko svobodomiselna odrasla oseba dovoli slepo slediti navodilom od zgoraj, ne da bi pomislila na posledice svojih dejanj? Kakšna sredstva uporabljajo diktatorji, da nam jemljejo sposobnost razmišljanja? Ta vprašanja niso vznemirjala le Hannah Arendt, ampak tudi generacije znanstvenikov za njo. V totalitarnem sistemu ni potrebe po elementu sprevrženosti storilca, dovolj je, da s svojim nasiljem ustvari poslušne posameznike, ki potrebujejo občutek pripadnosti v sistemu popolne odtujenosti. Arendt je to imenovala “banalnost zla”.
Totalitarizem definiram kot nasilje, tako kot ga vidi Arendt: »Nasilje je ekstremistični posameznik proti vsem. Stanje absolutne podrejenosti.« V tem kontekstu, v katerem nacistično vodstvo ima vlogo izvajalca nasilja, Eichmanna opredeljujem kot »enega od vseh«. Po drugi strani pa se moč pojavi, ko ljudje delujejo skupaj, da bi nekaj, v kar verjamejo, uresničili. “Nasilje lahko uniči moč, ne more pa je nikoli ustvariti.” Prav na tem primeru se odraža pomembnost aktivnega državljanstva.
Aktivno državljanstvo se nanaša na angažiranost državljanov v političnem, družbenem in javnem življenju njihove skupnosti ali države. To vključuje aktivno sodelovanje v demokratičnih procesih, kot sta glasovanje na volitvah in aktivno sodelovanje v javnem diskurzu. Aktivno državljanstvo ni samo obveza, ampak tudi pravica in odgovornost vsakega posameznika v demokratični družbi. Spodbuja državljane, da so informirani o političnih vprašanjih in da kritično razmišljajo o njih. Prav tako promovira idejo, da je vsak posameznik pomemben in da lahko njegov glas in delovanje vplivata na oblikovanje politik in družbe kot celote.
V kontekstu teme odtujenosti v totalitarnih režimih in vloge običajnega človeka v holokavstu aktivno državljanstvo pridobi poseben pomen. Odtujenost v totalitarnih režimih pogosto izvira iz pasivnosti in apatije državljanov, ki se umaknejo iz političnega angažmaja iz strahu, nezainteresiranosti ali pomanjkanja vere v možnost sprememb. Aktivno državljanstvo pa poudarja pomembnost posameznega delovanja in podpore demokratičnim načelom, celo v najtežjih časih. S poučevanjem primerov iz preteklosti se povečuje zavest o pomenu aktivnega nasprotovanja krivicam in podpore človekovim pravicam ter demokratičnim vrednotam. Skozi aktivno državljanstvo lahko posamezniki čutijo povezanost s svojo skupnostjo in prispevajo h gradnji družbe, ki si prizadeva za pravičnost, svobodo in enakost za vse svoje člane.
