Udeleženci so z velikim zanimanjem prisluhnili zgodovinskemu preletu doc. dr. Neže Čebron Lipovec s Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem o eni izmed najbolj pristnih in zanimivih četrti koprskega mestnega jedra, ki ga je dodatno začinila avtorica zgodb Štorje sz škrinje Mirella Baruca z dogajanjem po letu 1974, ko se je v ta čudoviti predel Kopra preselila iz Trsta.
Bošadraga ni bila le rion, torej četrt ribičev in kmetov, tu so, kot smo slišali, živele tudi bogate, plemiške družine. Arhivski podatki iz leta 1819 pričajo na primer o palači družine Madonizza-Totto na današnji ulici Bošadraga (nekoč Calle San Lorenzo), družina Grisoni je tudi imela v lasti več stavb ob današnji Bazoviški ulici (nekoč Calle Sant’Andrea), v srednjem veku pa je v četrti prevladovala družina Adalpero. Zagotovo vsem znana pa je palača De Belli, po kateri je množico prijazno popeljal zgodovinar dr. Tilen Glavina z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper in predstavil prihodnje načrte njene obnove.
Po predlogu poti in izboru točk postankov, kjer sta organizatorki predstavili zanimive vsebine, se je reka udeležencev vila med uličicami Bošadrage po Opekarski med Ribiškim in Destradijevem trgom, po Burlinovi do Bazoviške z vrnitvijo na Cankarjevo ulico in spustom po stopnicah do skladišča Libertas, kjer so si z odličnimi prigrizki pizzerije Atrij udeleženci »privezali dušo« in poplaknili grla.
Po metodi skupinskega spominskega pogovora, ki jo razvija dr. Čebron Lipovec, so na vsaki točki po uvodnem zgodovinskem okviru največ pozornosti posvetili živim spominom. Z navdušenjem so svoje spomine delili tako prebivalci iz Bošadrage kot tudi od drugod. Kot so povedali, jih veliko sledi zapisom o Kopru, ki jih na družabnih omrežjih na FB straneh in v skupinah skrbno zbirajo, zapisujejo in s fotografskim gradivom dopolnjujejo nekateri posamezniki. Tovrstna srečanja, so dodali, pa so še posebej zanimiva, saj omogočajo neposredni stik z okolico in ljudmi, od katerih ima vsak svojo zgodbo in jo lahko v živo deli z ostalimi.
Včerajšnjega sprehoda se je udeležila tudi najstarejša občanka Bošadrage Katica Živec, ki danes šteje 95 let. S skupino je delila nekaj spominov o življenju nekoč, od Neve Sikur so izvedeli, da so v Bošadragi v delu, kjer se razteza Destradijev trg, živeli pretežno miličniki, saj so na istem trgu svoj sedež imeli stari zapori. Vlasta Maier pa se spominja, kako so otrokom starši za tri dni prepovedali kopanje v morju, ki je vse do graditve Luke Koper segalo do Ribiškega trga, ko je sosed – stari Burlin – v njem umival osla in muše. Majda Santin je poslala zapisane številne spomine, na primer na življenje na tedanji Calle St. Andrea, danes Bazoviški ulici, kjer so se »v poletnih večerih prebivalci Calle S. Andrea zbirali pred domovi. Gospe so prinesle svoje stoličke, klepetale in pletle ali kvačkale, nekatere pa šivale luknje na nogavicah in oblekah«. Bogate spomine je pred sprehodom delil tudi najstarejši ribič iz Bošadrage – Nino (Domenico) Steffè, ki se sprehoda sicer ni mogel udeležiti v živo, a je njegove spomine prebrala dr. Čebron Lipovec: na robu Ribiškega trga je v stanovanjski hiši, ki še danes stoji, bila »Baza«, nekakšna skupna dnevna soba mesta, kjer so vsi skupaj gledali televizijo, na drugi strani trga je bila v veliki samostojni hiši Ribiška zadruga, kjer je živela tudi Ninova družina. Alberto Cernaz, novinar z Radia Koper, ki je bil svetovalec pri zasnovi sprehoda, je delil kar nekaj zgodb iz svoje bogate zakladnice, med drugim je povedal, kdo in zakaj je imel najdaljši vzdevek v Bošadragi: to je bil Francesco Burlin, ki so mu hudomušno rekli »I-bisi magna-l’àseno« zaradi simpatičnega dogodka, ko je kot otrok hotel hitro obvestiti očeta, da bo osel pojedel ves grah (l’asino magna i bisi-piselli), a je v hitrici zamenjal vrstni red besed in povedal, da »grah je osla« (bisi magna l’asino). Marsikomu so spomini privreli na dan tudi preko okusnih rezin mortadele, ki so jo kupovali v nekdanji trgovinici v hiši nad klančino, kjer se danes Bazoviška ulica stika z Ribiškim trgom in kjer je nekoč stala »špina«. Tu so ženice točile vodo v vedra in jih nosila domov, saj niso imele vse hiše urejenega dotoka vode. Dr. Vasilij Valenčič, prav tako doma v Bošadragi, je pripomnil, da so bila v osemdesetih letih, ko je bil sam otrok, vrata vseh hiš odklenjena. Namesto videokamer so budne oči sosedov imele celotno dogajanje na ulicah pod kontrolo. In še in še …
Javna predstavitev poteka prenove Servitskega samostana
Organizatorki dr. Neža Čebron Lipovec in Mirella Baruca sta bili posebej veseli izraženih želja, da se tovrstne dogodke ponovi. In prav kmalu se bo to zgodilo, saj bosta sodelovali pri javni predstavitvi prenove Servitskega samostana. 22. maja 2024 namreč Univerza na Primorskem odpira vrata v stavbo, ki se je zapisala v trajen spomin kot porodnišnica, skupna rojstna hiša. Od leta 2010 je upravljanje Servitskega samostana, ki je edini spomenik državnega pomena v historičnim mestnem jedru Kopra, prevzela Univerza na Primorskem, ki je leta 2020 zagnala temeljito prenovo. Prijave za udeležbo in ogled so obvezne prek povezave.
Dogodek je zasnovan kot enourna predstavitev tekoče prenove objekta, obenem tudi raziskovalnih rezultatov, ki so tekom priprave prenove nastali, kot tudi srečanju s prebivalci, ki so se tu rodili ali so tu delovali. Obiskovalci si bodo lahko ogledali tudi demonstracijo različnih načinov raziskovanja spomeniških objektov, saj bo raziskovalni inštitut InnoRenew CoE predstavil opremo za ugotavljanje mehanskih lastnosti in vlažnosti materialov (osredotočeno na les), za skeniranje prostorov v 3D in uporabo termografske kamere ter akustične kamere. Na ogled bodo rezultati vzorčenja gliv (plesni), ki so ga opravili v poslopju samostana. Vse to uporabljajo za ocenjevanje stanja materialov in konstrukcij, za določevanje nujnosti posegov v objekt ter za ugotavljanje, kateri (škodljivi) mikroorganizmi so morda v objektu preveč namnoženi. InnoRenew CoE hkrati raziskuje, kako nove prostore oblikovati tako, da pozitivno vplivajo na zdravje in dobro počutje njihovih uporabnikov.
Organizatorki se vsem zahvaljujeta za čas in družbo ter s tem podporo njunih prizadevanj za ohranjanje naše skupne dediščine.
Skupinski spominski sprehod je bil del večje mednarodne iniciative Urbani sprehod Jane’s Walk, namenjena skupnostnemu raziskovanju okolja, ki poteka ta teden v več mestih Slovenije in sveta. Hkrati pa je sprehod del raziskave v okviru projekta Potencial etnografskih metod za konservatorstvo stavbne dediščine v spornih krajih, primer severne Istre (ARIS Z6-3226), ki ga vodi doc. dr. Neža Čebron Lipovec, financira pa ga Slovenska agencija za znanstveno-raziskovalno in inovacijsko dejavnost ARIS
Foto: Andraž Gombač in Mirella Baruca