Predavanje je potekalo v okviru niza dogodkov »Svobodna Palestina, serija dogodkov ob obletnici nakbe«, v organizaciji Gibanja za pravice Palestincev, društva Divja misel, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje in v sodelovanju s tržaško urbanistično organizacijo Kallipolis. Glavni organizator dogodek je bila Unesco katedra za interpretacijo in izobraževanje za spodbujanje celostnih pristopov k dediščini s Fakultete za humanistične študije UP, v njenem imenu pa doc. dr. Neža Čebron Lipovec. Predavanje se je navezovalo na teme o trajnostni vključujoči preobrazbi dediščine, ki je predmet znanstveno-raziskovalnega projekta »HEI-Transform« (J7-4641), ki ga na UP FHŠ vodi omenjena raziskovalka.
Antoine Raffoul, 85-letni palestinsko-britanski arhitekt, je kot 7-letni otrok preživel nakbo katatstrofo, oziroma izgon Palestincev iz Palestine ob ustanovitvi države Izraela leta 1948. Z družino in skupnostjo je bil izgnan iz Haife, kjer je odraščal. Živel v Tripoliju, študiral nato na univerzi v Illinoisu, kasneje v Združenem kraljestvo odprl samostojni arhitekturni biro Raffoul Darrer Architects Ltd. Na študijski poti je srečal velikane prve avantgarde moderne arhitekture, na primer Walterja Gropiusa, ustanovitelja šole Bauhaus; diplomiral je pod mentorstvom Enrica Peressuttija, člana osrednjega italijanskega biroja povojnega časa BBPR. Celo življenje je v optimističnem in angažiranem duhu, značilnega za modernizem, projektiral okolje za boljšo prihodnost in za skupnost. In že celo življenje se posveča Palestini. Steber njegovega dela je razumevanje zgodovine in gojenje spomina, ki je vezivo skupnosti.
V četrtek je tako v Kopru na UP FHŠ prvič sploh predstavil svoj “Načrt za Gazo: ponovna izgradnja spomina”. V svojem izčrpnem predavanju je dve tretjini tega posvetil prav strokovnim podlagam. S historičnimi viri, predvsem zemljevidi in arhivskimi dokumenti je predstavil umeščenost Palestine v antično via maris in svilno pot. Natančno je prikazal historiat izgona Palestincev. Skozi fizičnogeografsko analizo pokrajine je poudaril vlogo gorovji, vodovja in kmetijskih ravnic, ki definirajo potek prometne infrastrukture (v smeri sever-jug, ob morju in v notranjščini, ter še obstoječo otomansko železniško progo) in ekonomsko izrabo skozi stoletja, ki priča, da je Gaza bila žitnica Palestine. Poseben poudarek je namenil etnografskemu beleženju spominov vseh prebivalcev Palestine: spomini in shranjeni ključi hiš prvotnih palestinskih domačinov, vseh veroizpovedi, njihov vsakdan nekoč in danes. Ključnega pomena za obnovo Gaze je poznavanje in ohranjanje tradicionalni obrti in znanj, kot je na primer tkanje, kovaštvo, lončarstvo. Osrednjega pomena pa je historična in potencialna nova arhitektura, ki temelji na arhitekturni analizi tradicionalne, klimi, terenu in načinu življenja prilagojene gradnje. Poseben poudarek je arhitekt posvetil arhitekturni dediščini in ključnim spomenikom, ki so tudi zaščiteni kot svetovna dediščina – torej dediščina celotnega človeštva. V sami Gazi je to predvsem samostan Sv. Hilarion (njegovi ostanki), prva samostanska skupnost (sicer puščavnikov) iz 4. stoletja.
V zadnji tretjini predavanja smo videli vizijo prihodnosti: obnova Gaze rešitev ene države Palestine, kjer so doma vsi, muslimani, judje in kristjani različnih denominacij, ker in kjer je prostora in virov dovolj za vse.
Raffoulov načrt bi lahko označili za vzorčen celoviti konservatorski načrt prenove – ne le mesta, temveč regije. Izhaja namreč iz jasne in uveljavljene interdisciplinarne metodologije, in torej temelji na številnih strokovno zbranih podatkih, predvsem pa izhaja iz jasnih strokovnih načel – da mora o usodi svoje domovine odločati skupnost, ki tam živi že stoletja, ki prostor razume in ima vse kompetence (tako starih znanj kot novih vedenj), da regija ponovno zaživi. Arhitekt je suvereno predstavil tudi enega ključnih vidikov obnove – to je ekonomski vir. Tega prepoznava v obsežnih rezervah zemeljskega plina, ki čakajo pod morskim dnom palestinske obale in torej pripada Palestincem.
Raffoulov načrt obnove temelji torej na temeljni ideji vrnitve Palestincev v rodno domovino. Osnovan je na statističnih analizah tako historičnih virov kot dejanskega stanja (analiza obstoječe historične infrastrukture na širšem območju Palestine), pri čemer Raffoul intenzivno sodeluje s palestinsko-britanskim raziskovalcem Salmanom Abu Sitto, iz Westminstrske univerze. Velik del izhodišč načrt črpa namreč iz dejavnosti Palestinian Land Society, ki sta ga ustanovila z Abu Sitto in ki od leta 2020 letno ponuja natečaj »Obnova uničenih palestinskih vasi« (»Rebuilding of Palestine’s Destroyed Villages«). V tem študenti arhitekture v različnih arabskih državah pozvani k pripravi predlogov, kjer so nastali že izvrstni, daljnovidni in vključujoči načrti obnov. V tem kontekstu se je Raffoul spomnil tudi mlade, nadobudne študentke arhitekture Mahe Jamal Mansour, ki je zmagala s projektom za vas Suhmata, a je bila 27. novembra 2023 brutalno umorjena s strani izraelskih sil, ki so zbombardirale hišo njene družine.
Dogodek je bil neizbežno čustven, saj je Raffoul predaval v trenutku, ko je genocid v Gazi v teku nepretrgoma že 950 dni (14.5.) in povzročil 72.700 dokumentiranih smrti. Neredke obiskovalce je predavanje navdalo z mešanico nelagodja in optimizma obenem. Ganilo in šokiralo je, kako lahko oseba in narod, ki je bil in še vedno je (!) žrtev nezamisljivega nasilja in uničenja, brez precedensov v sodobni zgodovini, zmožna take brezčasne človeške širine in humanosti, kako si – vsem navkljub – zmore zamišljati si sobivanje. Iz varne razdalje in evropske cone udobja se nam to zdi idealizem in sanjaštvo. A za Palestince je zamišljati si mirno in vključujočo prihodnost simbol človeškosti, ki raste iz zgodovinske zavesti, znanja in povezanosti. Je temelj preživetja in simbol upora.
Dogodka se je udeležila številčna publika, iz Istre, a tudi Trsta in širše regije, in tako potrdila aktualnost in nujnost tovrstnih predavanj in razmislekov.
