Konferenca predstavlja sklepno dejanje raziskovalnega projekta Med »deseto banovino« in »sedmo republiko«: države in diaspore v prvi in drugi Jugoslaviji (projekt financira Javna agencija za raziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije – ARIS – pod šifro J6-50191), povezana pa je tudi s slovensko-nemškim bilateralnim projektom Migracije in razvoj v srednji in jugovzhodni Evropi od 19. stoletja, ki ga podpirata ARIS in Nemška služba za akademske izmenjave (DAAD). Konferenco, ki so jo organizirali Fakulteta za humanistične študije Univerze na Primorskem, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, Znanstevnoraziskovalno središče Koper in Leibnizov Inštitut za vzhodno in jugovzhodno Evropo v Regensburgu, je izhajala iz prepričanja, da so regije srednje in jugovzhodne zaznamovale – in jih v določenem smislu še vedno – migracije. Problemsko razumevanje selitev, kakršnega zastopajo organizatorji konference, poudarja pomen migracij za poznavanje ekonomske, socialne, pa tudi politične realnosti preteklih in sedanjih družb. Za poznavanje vzrokov in učinkov selitev je torej potrebno sodelovanje različnih strok, od zgodovine do sociologije, antropologije, političnih znanosti in drugih, zato je tudi konferenca temeljila na interdisciplinarni osnovi. Napak bi si bilo torej domišljati, da gre pri migracijah zgolj za izseljevanje, ki je bilo dolgo v središču zanimanja, saj so države v obravnavani regiji bile »pošiljateljice« migrantov. Državne politike sta tu spremljali tako pozornost javnosti kot interes raziskovalne sfere. Notranje in povratne migracije so dolgo bile na obrobju raziskovalnih zanimanj, to vrzel so organizatorji konference skušali zapolniti.

V regiji, kjer je v preteklem stoletju pogosto prihajalo do prekrajanj državnih meja, so se nekoč notranje migracije spremenile v mednarodne. Pomislimo samo na čas po razpadu Habsburškega imperija in vključitvi Primorske v okvir Kraljevine Italije ali pa po razpadu socialistične Jugoslavije, ko so priseljenci iz nekoč skupne države pristali v negotovem položaju. Poleg tega velja upoštevati, da je pri selitvah znotraj jugoslovanskega prostora nemalokrat prihajalo do večjih družbenih in kulturnih razlik kot pri izseljevanju iz tega območja. Razlike so bile, kot je bilo izpostavljeno na konferenci, velikokrat povezane z nerazumevanjem dediščine prejšnjih prebivalcev prostora, kar je bilo očitno  pri selitvah srbskega prebivalstva na območja v Vojvodini, kjer je nekoč bila naseljena nemška skupnost. V mnogočem te usode spominjajo na odhode Italijanov iz Istre in njihovo nadomestitev s prebivalstvom s slovenskega in preostalega jugoslovanskega prostora.

Povratne migracije ravno tako sprožajo številna vprašanja, ki so jih osvetlili sodelujoči. Vračanje »domov« je že samo po sebi problematično, saj se prostor, ki ga človek zapusti, nenehno spreminja, prej kot fizično območje, je območje medčloveških odnosov, ki se ob odsotnosti predrugačijo. Te prvine je, kot je izpostavil direktor Inštituta za vzhodno in jugovzhodno Evropo dr. Ulf Brunnbauer, mogoče zaslediti že pri zgodbi Odisejeve vrnitve na Itako. Na protislovnost vračanja so opozorili referenti, ki so v okviru projekta Med »deseto banovino« in »sedmo republiko« analizirali migracijske politike obeh Jugoslavij. Med drugim so poudarili napetosti med državno pričakovanim profilom povratnikov na eni strani in doživeto realnostjo migrantov na drugi. Kot je poudarila raziskovalka hrvaških gostujočih delavcev v Zvezni republiki Nemčiji, so se vizije migrantov često oddaljevale od pričakovanj socialistične Jugoslavije. V času hrvaške pomladi so se slednje prepletale z željami po preustroju domovine v skladu z nacional(ističnimi) prepričanji. Poudariti seveda velja, da nacionalne ideje nikakor niso bile prisotne pri vseh, ki so nekoč zapustili dom. Prikaz poti potujočih glasbenikov – predvsem pa gasbenic – iz kraja ob češko-nemški meji je nazorno pokazal, kako so muzikanti ostajali povezani predvsem z domačo skupnostjo, ta pa še vedno goji spomin na to posebno vrsto migracij. Vpliv na domače skupnosti so referenti premerili tudi skozi remitence, oz. denarna in druga nakazila, ki so segala od vlaganja v podjetja – tovarne v kontekstu socialistične Jugoslavije, do nakupov zemlje, ki so bili osvetljeni v kontekstu Kraljevine Ogrske.  

Problematike, ki so jih referenti osvetlili v prispevkih, so bile dodatno osvetljene na zaključni okrogli mizi, h kateri so poleg sodelujočih – dr. Ulfa Brunnbauerja, dr. Alekseja Kalca, dr. Marine Lukšič Hacin in dr. Mihe Zobca, bili povabljeni vsi udeleženci. Izpostavljena je bila želja, da se zanimanje tematike, ki so bile načete, razširi, se z dognanji seznani širša javnost, s tem pa se okrepi zavedanje o vlogi migracij v sodobnih družbah. Del teh prizadevanj predstavlja tudi načrtovana tematska številka revije Dve domovini, ki jo izdaja Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, in bo v prihodnjem letu prinašala članke, nastale na podlagi referatov.

Dr. Miha Zobec