V zadnjem tednu novembra je luč sveta ugledala nova pesniška zbirka Marcella Potocca z naslovom Odisej(ka) v labirintu. Potoccove prve pesniške objave segajo še v prejšnje tisočletje, skupaj z najnovejšo zbirko pa je doslej izdal šest pesniških zbirk pri renomiranih založbah, največ pri Založbi LUD Literatura. Njegova zbirka Popravki pesniške zbirke je bila leta 2008 nominirana za Veronikino nagrado, naslednja, Via Francigena pa za Jenkovo nagrado. Sodeloval je na številnih mednarodnih pesniških festivalih, njegova poezija pa je prevedena v številne tuje jezike, nazadnje v hebrejščino in madžarščino.
V najnovejši pesniški zbirki se, kot že v preteklih zbirkah, kaže kultiviran odnos do tradicije in dialogiziranje z diskurzi domačih in tujih pesnikov, na kar nakazuje že naslov zbirke, ki aludira na zbirko Odisej Gregorja Strniše in posebej na njegov cikel Gora. A mešanje diskurzov se ne ustavlja v literarnih medbesedilnih referencah, marveč se nadgrajuje tudi v kolažiranje jezikovnih diskurzov sodobnega sveta in tudi v dialogiziranje dveh jezikov, saj je zadnji cikel zbirke opazno zgrajen na mešanju slovenskega in italijanskega jezika. Z mešanjem diskurzov, ki sega vse do kritike kolonializma in postkolonializma, se zbirka, ki je osredinjena okoli intimne očetovske izkušne, premika tudi v polje družbene kritike. Najizrazitejši je prav cikel, ki mimikrira pravljice in izštevanke, zato da jih izrabi kot iztočnico za kritični prikaz sodobnega sveta.