Nagrado Art kino mreže Slovenije vsako leto na festivalu podeli posebna komisija filmu, za katerega menijo, da mora doseči širše občinstvo in s tem podprejo širšo dostribucijo. Komisijo sestavljajo vodje kinematografov, združenih v Art kino mrežo, letos so bili v njej Sara Badreddine, Erik Toth in Vesna Telič Kovač. Njihova utemeljitev pa se glasi:

»Celovečerni dokumentarni film Darka Sintiča in Jureta Krefta z izbranimi sogovorniki – zamejci in predmejci, ki se še vedno sprašujejo »kdo sem?«, glasno osvetli skozi generacije utišane in zamolčane osebne zgodbe, ki jih je na zahodni meji vklesalo 20. stoletje in nam še vedno odzvanjajo. Dokumentarec ni le kronika preteklosti. Sence tišine se ne ozirajo nazaj, da bi tehtali krivdo, zmanjševali odgovornost ali izravnavali zgodovinske račune. Film nas glasno poziva k poslušanju tudi tistega drugega, paralelnega nacionalnega spomina – boleče zgodbe soseda, ki je bil prav tako potisnjen v senco, v drugorazrednost, v tišino.

Film, ki mu poseben ritem dodajata glasba in animacija zgodovinskih dogodkov, pogumno spodbuja k refleksiji o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in družbo, predvsem pa humanistično kliče k brezmejni strpnosti, sobivanju in miru na vseh straneh meja.

Je prošnja in opomin, ki gradi most in ne zidu.«

Film bo v sredo, 21. 10. 2026, predvajan v izolskem Kinu Odeon, 18. 11. 2026 v Hrpeljah, v prihodnje pa še v 28 kinih Art Kina mreže Slovenije, v Marseillu, Parizu, Orleansu, Korintu, Tarantu in drugje. Film predstavlja prvi dokumentarni film pod okriljem UP, ki je tako uspešno prodrl tako v širšo javnost kot med ljubitelje filma na festivalih.

Več o filmu

SENCE TIŠINE / LE OMBRE DEL SILENZIO / DIE SCHATTEN DER STILLE

Film obravnava zamolčane etnične in ideološke spomine ob meji in širše v Sloveniji, s čimer ruši nacionalistične pristope k obravnavi zgodovine, kjer vsak narod pozna samo lastno zgodovino, kjer se vsak počuti edinstvena žrtev svojega soseda in prezira bolečino »drugega«. Te konfliktne in paralelne zgodovine film presega s tem, da prek osebnih zgodb prikaže kompleksne identitete ter težko preteklost obmejnega in širšega prostora. Film prikazuje fenomene, ki so nekaterim znani iz šolskih klopi in širše javnosti, hkrati pa odstira druge vidike, ki so bili v dominantnem kolektivnem spominu zamolčane.

Medtem ko so za Slovence v filmu novost pretresljiva osebna pričevanja o istrskem eksodusu: odhodu večine italijansko govorečih ljudi iz Istre, o izgonu Nemcev iz slovenskega prostora in o povojnem priseljevanju v izpraznjena mesta, so po drugi strani za italijanske in avstrijske gledalce nepoznane zgodbe o trpljenju pod fašizmom in nacizmom. Vsem trem skupinam gledalcev, Slovencem, Italijanom in Avstrijcem, je skupno to, da kot pripadniki večinskega naroda ne razumejo tega, kaj pomeni živeti potisnjen na obrobje kot pripadnik narodnostne manjšine. Hkrati film odpira tudi ideološka vprašanja, s katerimi so povezane zamolčane zgodbe v družinah. Uspeh filma ne gre pripisati samo vključujočemu pristopu pri naraciji kompleksne preteklosti na slovensko-italijansko-avstrijskem prostoru, temveč širše veljavnem sporočilu o potrebi po poslušanju »drugega« širše v svetu, predvsem v po-konfliktnih družbah. S tem, da se naučimo poslušati bolečino »drugega«, pri čemer je lahko »drugi« sosed ali nekdo izmed nas, da smo kritični do lastnih zamolčanih vidikov zgodovine, lahko tlakujemo pot bolj strpnemu in razumevajočemu sobivanju ne glede na to, kje se nahajamo. Prav zaradi tega globokega sporočila o kompleksnosti in tlakovanju poti miru, zaradi prefinjene režije, izvrstne fotografije, subtilne ilustracije ter ganljivih osebnih zgodb film žanje uspeh v Evropi in po svetu.