Povzetek predavanja
V preteklosti je bilo zgolj malo tem, ki so bolj vzbujale arheološko domišljijo kot prakse povezane z ritualnimi gostijami – in zlasti pitjem v okviru teh. Gostije in razkazovanje prestiža v obliki predmetov materialne kulture, ki so bili uporabljeni v teh praksah, so bile sredstvo, ki se je uporabljalo tako za ponotranjanje kot za demonstracijo vrlin prazgodovinskih voditeljev in njihovega družbenega statusa. Arheološki zapisi kažejo, da se je z začetkom bronaste dobe povečalo število zakladnih najdb keramike (in kovinskih posod) ter prisotnost kompletov keramike v grobovih – več teh, ki so bili sestavljeni iz večjih posod in manjših skodelic za pitje, je bilo interpretiranih kot namerno odloženih kompletov simpoziastičnih posod, ki so se uporabljale v različnih ritualnih praksah. V železni dobi so večinoma grobne najdbe veljale za odraz arhaičnih praks pitja in kulturnih norm, povezanih z njimi. Uvoženi in lokalni predmeti so bili interpretirani kot tesno povezani s kompleksno strukturo arhaičnih skupnosti, kjer so se njihovi člani aktivno in navdušeno udeleževali ritualnega pitja. Slednje ni bilo le družbeno pomembna dejavnost, temveč je imelo tudi ključno vlogo pri oblikovanju družbenih in političnih omrežij ter ideologij. Prav ta družbeni pomen posod za pitje in njihova simbolna vrednost lahko pojasnita odnos elit do njih. Prikazujejo ekonomsko in ideološko prepletenost generacij s širšimi kulturnimi trendi, ki so prestopali regionalne kulturne meje. Bile so nepogrešljivo orodje za manifestacijo družbenega in vedenjskega modela, sprva povezanega z aristokratskim svetom, ki se je postopoma razširil na vse ravni prazgodovinske družbe.
O prof. dr. Borisu Kavurju
Dr. Boris Kavur, rojen leta 1973 v Mariboru je leta 1999 diplomiral iz arheologije ter doktoriral leta 2008 iz Zgodovinske antropologije. Od leta 2003 je zaposlen na Univerzi na Primorskem, kjer je med leti 2015 in 2019 opravljal funkcijo Prorektorja za znanstveno-razvojno in raziskovalno delo ter Prorektorja za internacionalizacijo. Bil je član in predsednik Znanstvenega sveta Alpsko-Jadranske rektorske konference ter član upravnega odbora Jadransko-Jonske zveze univerz.
Na Fakulteti za humanistične študije predava na vseh treh stopnjah študije vsebine s področja prazgodovinske arheologije ter teorije in zgodovine arheologije, na Pedagoški fakulteti pa vsebine s področja umetnostne zgodovine. Kot gostujoči profesor je dalj časa sodeloval z Univerzo na Rijeki ter Univerzo v Sarajevu. Krajša obdobja pa je bival kot gostujoči profesor na Univerzi Eötvösa Loránda v Budimpešti, Karlovi univerzi v Pragi, Univerzi Babeş-Bolyai v Cluju-Napoci, Univerzi 18. decembra 1918 v Alba Iulii, Univerzi Zahod v Temišvari, Univerzi Sv. Cirila in Metoda v Skopju ter Univerzi v Beogradu.
Raziskovalno se ukvarja s prazgodovinsko arheologijo ter arheologijo arheološke vednosti. Objavil je 5 monografij, več kot 80 člankov ter rezultate svojega dela predstavil na več kot 110 mednarodnih kongresih ter 23 razstavah. Vodil je nekaj nacionalnih in mednarodnih projektov ter sodeloval na številnih raziskovalnih projektih s področja arheologije ter promocije kulturne dediščine. Kot gostujoči raziskovalec je bival na Univerzi v Oxfordu ter Jagelonski Univerzi v Krakovu.
