Prof. dr. Jonatan Vinkler podal rekonstrukcijo krogov bralcev oz. bralskih skupnosti okrog “dobrega pastirja” oz. vseh tistih, ki znajo brati, in sicer na primeru mikroareala Sevnice.

Obrazložena so bila sledeča vprašanja:  Kdo in kako so v 16. stoletju brali slovenske knjige? Ali je tedaj obstajala bralska publika za knjige v slovenskem jeziku? Kako je bila strukturirana? V kakšnem odnosu je bila recepcija slovenske knjige do teologije “cerkve slovenskega jezika”? Ali je Trubar zares ustvarjal svoj impresivni opus za “bralce, ki jih še ni bilo”?.

Iskrene čestitke prof. dr. Jonatanu Vinklerju za navdihujoče predavanje in pomemben dosežek.

—

O prof. dr. Jonatanu Vinklerju

Jonatan Vinkler, rojen 30. julija 1975 v Celju, predstavlja prepoznaven glas v slovenski humanistiki. V njegovih delih se dopolnjujejo perspektive in metode kulturne, literarne in intelektualne zgodovine ter filologije s pogledom, osredotočenim na Srednjo Evropo od 15. do konca “dolgega” 19. stoletja, zlasti na luteransko in katoliško reformacijo ter njuno slovstvo, srednjeevropske literarne, kulturne in intelektualne stike ter teorijo in prakso ekdotike.Njegovo delo odraža interdisciplinarni pristop, ki vključuje zgodovinopisne metode, filologijo, editologijo in bibliotekarstvo, s poudarkom na ohranjanju in zgodovinopisni interpretaciji protestantske tradicije v slovenskem in srednjeevropskem kontekstu. Vinklerjeva izobrazba je vgrajena v evropski humanistični prostor. Po končani Srednji tehniški šoli v Celju se je vpisal na dodiplomski študij slovenskega jezika in književnosti ter primerjalnega slovanskega jezikoslovja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je kot Zoisov štipendist diplomiral z delom o Slovanskem narodopisu Pavla Josefa Šafaříka. Zanj je leta 2000 prejel Prešernovo nagrado FF UL za leto 1999. Izpopolnjevanje na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi je leta 2001 zaključil z osvojitvijo naslov doctor philosophiae (PhDr.), in sicer z disertacijo Pavel Josef Šafařík, Slovanský národopis a slovinská kultura.
Leta 2004 je na FF UL zagovarjal doktorsko disertacijo Češko-slovenski in slovenskočeški slovstveni stiki v 19. stoletju. Z njo je osvojil naziv doktor znanosti iz literarnih ved. Podoktorski študij starejše slovenske književnosti na UP je nadgradil njegovo specializacijo na protestantsko slovstvo 16. stoletja.
Vinklerjeva karierna pot je preplet med akademskim okoljem, izdajateljskim delom in kulturnimi ustanovami. Kot glavni urednik je za prof. ddr. Igorjem Grdino vodil in zaključil ambiciozni nacionalni projekt, ki je prvič nanstvenokritično izdal vsa znana dela prvega slovenskega pisatelja in prvega luteranskega škofa na Slovenskem – Zbrana dela Primoža Trubarja. Od leta 2005 je zaposlen na Univerzi na Primorskem, kjer je napredoval od docenta do rednega profesorja in znanstvenega svetnika za književnost. Predava predmete iz literarne in kulturne zgodovine ter editologije; je član oddelkov za slovenistiko in zgodovino na UP FHŠ.
Kot bibliotekar je direktor Univerzitetne knjižnice UP (od 2019), do leta 2025 je bil petnajst let gonilna sila, poglavitni kreativni vodja in glavni urednik Založbe UP, kjer je razvijal nove pristope v ekdotični praksi odprtega objavljanja. Že drugi mandat je predsednik Upravnega odbora Univerze na Primorskem. Njegovo uredniško in izdajateljsko znanje od ustanovitve, 2009., poganja Digitalno knjižnico, danas Založbo Pedagoškega inštituta. Kot urednik je sodeloval s Slovensko filharmonijo, Založbo Novo revijo, Društvom slovenskih skladateljev, Založbo Rokus, Inštitutom ICK in drugimi naročniki, kjer se je uveljavil kot lektor, urednik, oblikovalec in projektni vodja.

Kot vabljeni predavatelj na mednarodnih konferencah doma in v tujini krepi mednarodni dialog o srednjeevropski kulturni zgodovini novega veka. Vinklerjevi raziskovalni prispevki in objave so dokumentirani v obsežni bibliografiji, ki šteje 370 enot. Med njimi so poleg osmih knjig Zbranih del Primoža Trubarja (knjige III–V, VIII, IX, XIIXIV) ključne zlasti štiri samostojne znanstvene monografije:

• 2006: Posnemovalci, zavezniki in tekmeci: češko-slovenski in slovensko-češki
  kulturni stiki v 19. stoletju;
• 2011: Uporniki, »hudi farji« in Hudičevi soldatje: podobe iz evropskih in
  »slovenskih« imaginarijev 16. stoletja;
• 2020: Izpod krivoverskega peresa: slovenska književnost 16. stoletja in njen
  evropski kontekst;
• 2021: Češka gos«, Božji bojevniki, obstranci: češka »reformacija pred
  reformacijo« in njeni evropski ter slovenski konteksti, ideariji in imaginariji.

Vinklerjevi dosežki so bili doslej nagrajeni s priznanji:

• Prometej znanosti za komuniciranje znanosti (2017),
• Trubarjeva plaketa Evangeličanske cerkve (2017) in
• Zlata plaketa UP (2020).

Profesorjevo delo kulturne tokove ugleduje kot reflekse specifičnih duhovnih in mentalnih struktur, kot odziv časovno določnega razumevanja “končnih vprašanj” in kot neobhodno orodje za razumevanje identitete v globaliziranem svetu. Kot specialist za reformacijo je ključen za slovensko humanistiko, kjer njegova misel tvori most med preteklostjo in sodobnimi izzivi. Je inšpektor cerkvene občine Ljubljana Evangeličanske cerkve Augsburške veroizpovedi v Sloveniji. V nekem obdobju je lahko pomemben del energije posvetil študiju in izvajanju klasične glasbe: solopetje je študiral pri tenoristu Marjanu Trčku.

Lektorji, bralci, dušni pastirji in poslušalci: recepcija slovenske književnosti v 16. stoletju. Ali je Trubar res pisal za »bralce, ki jih še ni bilo«?

V zgodovini so absolutni prelomi s preteklostjo misljivi le v učenjaških kabinetih in ob revolucionarnih omizjih. Realno so bržda neuresničljivi: Vsaj jezika, ki je vedno znova sporočevalec hotenega, toda tudi zagonetni razkrivalec (ne)namerno utajenega, pa še vedno mišljenega, gospodarji nove epohe ne morejo nikoli v celoti nadomestiti z “novorekom”, četudi jim občasno uspe resetirati celo koledar in zmorejo dominantne pomnike preteklosti podvreči zaukazanemu damnatio memorie. Tako je bilo tudi 16. stoletje v mnogočem mentalni dedič imaginarijev in idearijev srednjega veka. Poglavitno vprašanje, “materia prima”, se je za tedanjega slehernika imenovalo – odrešitev. In je torej izzivalo premišljanje o večno izmuzljivem popotovanju onstran, prek roba materialne eksistence. In, predvsem, zagonetko transcendence zoper zlo večnost, ki ji je v imaginariju slehernika tedaj še vedno kraljevala “Mors victrix”. Luteransko iskanje odrešitve pred grehom, strahom, Božjo jezo in smrtjo je v srednjeevropskem prostoru porodilo sugestiven odgovor – možnost individualnega razmerja med človekom, Vsevišnjim in odrešitvijo preko le milosti, le vere posamičnika, le Svetega pisma in preko le Izveličarja.
Z edinstveno (po)ustvarjalno recepcijo v Notranji Avstriji, med Slovenci in v “slovenski deželi” – kot je oboje v svojih delih poimenoval Primož Trubar –, je ustvarilo duhovne, mentalne in tekstne “robne pogoje” za nastanek prvega korpusa slovenske književnosti. V letih 1550–1599 je izšlo 56 naslovov. Od tega je bilo v recepciji 51 slovenskih del, ki so bile med bralci v obtoku kot samostojne knjižne izdaje. Tako je specifični mentalni horizont
slovenske luteranske krščanske vernosti, ki označuje izhodiščno točko knjižne kulture v slovenskem jeziku, dobil svojo besedilno in žanrsko artikulacijo ter omogočil neponovljiv tektonski premik glede na dotlej utečeni zgodovinski uzus: Če se je slovenščino do 1550. le zapisovalo zavoljo praktičnih potreb stanov v srednjeveški družbi, in to sporadično, se od Trubarjevega Katekizma v slovenskem jeziku ustvarja – trajno. Slovenske knjige 16. stoletja so izhajale v nakladi med nekaj sto do 1500 izvodov in so bile v recepciji pri vseh stanovih tedanje družbe. 51 slovenskih knjig je žanrsko in oblikovno zelo raznolikih: Predvidena funkcija besedila, ki meri na določen tip bralca, “predestinira” tako besedilne strategije kot slog, pa tudi likovno podobo in celo format tiskovine. Knjige so bile tako ukrojene za različne adreste oz. bralske skupnosti: od jezikovnega priročnika, ki uči brati – brez posebne likovne opreme in v formatu dvanajsterke, ki je označeval “Gebrauchsliteratur” svojega časa –, do polnega bibličnega prevoda v formatu folio z bogato slikovno opremo, ki je likovno navezal na wittenberško izdajo nemške biblije in bil celo tiskan pri istem tiskarskem mojstru kot Luthrov prevod. Iz zgodovinskih virov so razberljiva naslednja dejstva: 1) v 16. stoletju je bilo Reichu pismenih 6–8, vendar ne več kot 10 % tedanjega prebivalstva, 2) slovenske luteranske knjige so bile v obtoku v zadnji zakotni fari na štajerskem ali notranjskem podeželju, 3) bile so v recepciji pri izrazito različnih tipih bralcev (npr. duhovniki “cerkve slovenskega jezika”, meščani, tržani, ljudje tretjega stanu, duhovniki Rimske cerkve, učitelji in učenci Stanovske šole) ter 4) recepcija luteranske vernosti se je pred začetkom konfesionalizacijskih ukrepov (1598–) uveljavila med vsemi stanovi in tudi izven urbanih okolij ter se preslikala celo v liturgično podobo Rimske cerkve, kot je razvidno npr. iz vizitacijskih zapiskov katoliških vizitatorjev v obdobju uvajanja ukrepov katoliške verske reformacije. Zato so temeljna vprašanja predavanja naslednja: Kdo in kako so v 16. stoletju brali slovenske knjige? Potemtakem: Ali je tedaj obstajala bralska publika za knjige v slovenskem jeziku? Kako je bila strukturirana? V kakšnem odnosu je bila recepcija slovenske knjige do teologije “cerkve slovenskega jezika”? In: Ali je Trubar zares ustvarjal svoj impresivni opus za “bralce, ki jih še ni bilo”? Glede na znanstveno ugotovljeno povezavo med učenjem branja in učenjem vere tudi: Kaj pomenijo te različne publike za intelektualno zgodovino Slovencev v 16. stoletju? Predavanje bo zato podalo rekonstrukcijo krogov bralcev oz. bralskih skupnosti okrog “dobrega pastirja” oz. vseh tistih, ki znajo brati, in sicer na primeru mikroareala Sevnice. Za Luthrovsko klet v Sevnici je namreč mogoče glede na najnovejše raziskave misliti, da je edina ohranjena sakralna stavba, ki je bila namensko postavljena kot luteranska kapela in je v deželi med Alpami in Adriatikom preživela do danes.