Na okrogli mizi je prof. dr. Ernest Ženko, ki je pedagoško in raziskovalno vpet v delo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem, razmišljal o pomenu klasične izobrazbe v dobi umetne inteligence: »Pred nekaj meseci sem se udeležil globalnega foruma o etiki umetne inteligence, ki ga je organiziral Unesco. Tam je bil eden izmed velikih strokovnjakov za umetno inteligenco, ki je delal za Google in ne vem koga. In je zastavil sam sebi vprašanje, kaj naj danes mladi študirajo. Ali naj študirajo umetno inteligenco? In je tudi odgovoril na svojem primeru. »Jaz imam hčerko in ne želim, da študira umetno inteligenco. Želim, da študira filozofijo.« Kaj ta odgovor pomeni? Gotovo ni enoznačen. To ne pomeni, da bomo zdaj šli vsi študirat filozofijo, ne glede na to, da vidim, da je filozofija precej prosperirala, odkar se ukvarjamo z umetno inteligenco, ker smo nenadoma postali zanimivi, ker so pač teme kar naenkrat zelo aktualne: konec sveta recimo, konec človeka in tako naprej.«
»Kar nam po mojem mnenju daje antična izobrazba oziroma klasična izobrazba? Mi danes dobivamo od generativne inteligence neprestano hitre odgovore, potrebujemo pa zlasti vprašanja, načine interpretacije, kritično mišljenje, to pa je to, kar nam daje klasična izobrazba. Nisem za to, da se eno bori proti drugemu, ampak sinteza enega in drugega je edino, kar nas po mojem mnenju lahko vodi naprej,« je sklenil prof. dr. Ernest Ženko, ki je trenutno tudi vodja delovne skupine za ustanovitev Centra za umetno inteligenco na Univerzi na Primorskem ter član Delovne skupine za umetno inteligenco Evropskega združenja univerz (EUA).
»Seveda vsa ta zgodba se ne začne in ne konča z antiko ali z našim odnosom neposredno do antike, ampak je nekaj kontinuiranega. Nalaga se v plasteh in vsaka nova plast posrka vase tudi vse prejšnje, in to kar pride ven, se lahko na prvi pogled zdi kot potvorba, ki nima z antiko nič skupnega, ampak tista najbolj zanimiva stvar, ki dokazuje živost antike, je točno ta njena sposobnost, da se regenerira v vedno novih ustvarjalnih nesporazumih. Ne gre nam za to, da bomo zgradili, nam kot zgodovinarjem gre zgraditi seveda približek neke makete, tudi duhovnega sveta. Približek samo, ampak v resnici je moč antike v tem, da se je sposobna regenerirati na način ustvarjalnega nesporazuma. Ki ni nič slabega, ki je nekaj najbolj čudovitega v resnici. Tudi govoriti o prilastitvah se mi že zdi malo nenavadno. To je že nek očitek, kar ni nič narobe s tem. Dramatika 20. stoletja je polna antike. Zakaj? Ampak potvorjene, predrugačene, iste zgodbe, komaj še kaj podobne in tako dalje, vendar učinkujejo pa še,« je dodal prof. dr. Marko Marinčič, redni profesor za rimsko in grško književnost na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
»Stvar je v tem, da umetna inteligenca ne dojema besed in pojmov, kot jih dojemamo mi. Vsaka beseda je šifrirana, torej se izraža kot neka numerična reprezentacija. Ona ne vidi besede strawberry, torej jagoda, zna pa veliko povedati o jagodi. Tudi si izmisli zgodbico o jagodi, ker umetna inteligenca je zelo dobra v razumevanju človeškega dela oziroma človeških besedil in zelo dobro prilagaja in kombinira človeška besedila. Klasično izobraževanje in kultura pa izpostavljata pomen besed in pojmov,« je izpostavila dr. Tina Paljk, razvojna inženirka pri podjetju Pipistrel Vertical Solutions, kjer je zaposlena v Laboratoriju za napredne letalske rešitve.
Povezava do prispevka
Na spletni povezavi si lahko ogledate novinarski prispevek o uvodnem srečanju na letošnji Dragi. Izjave so podali tudi govorniki na okrogli mizi.
Foto: Jože Potrpin (Družina) in TDD Rai.