Spominsko pot smo pričeli na avstrijski strani ljubeljskega predora, kjer je v času druge svetovne vojne delovalo koncentracijsko taborišče Mauthausen-Loibl Nord. Študenti so izvedeli, da so avstrijske oblasti nacistično preteklost Avstrije desetletja potiskale v pozabo, vključno z obema ljubeljskima taboriščema, kjer so interniranci med vojno gradili ljubeljski predor, leta 1995 pa so s postavitvijo spominske table naredile prvi korak k spoštovanju kolektivnih spominov zatiranih skupnosti (med njimi koroško-slovenske), ki so bile v času nacizma subjekt strukturnega nasilja in dehumanizacije. Po obisku koncentracijskega taborišča in muzeja Mauthausen-Ljubelj jug v Podljubelju so lahko študentje primerjali odziv jugoslovanskih oblasti pri vzpostavljanju krajev spomina žrtvam nacizma, ki so prihajali tudi iz drugih držav, predvsem iz Francije, Sovjetske zveze in Poljske.
Po vožnji mimo dvojezičnih krajev, kot je Železna Kapla / Bad Eisenkappel, smo obiskali Peršmanovo domačijo, v kateri smo poleg tragične zgodbe poboja dveh slovenskih družin s strani nacističnih enot SS aprila 1945 slišali tudi pričevanje domačinke, ki je pred le nekaj meseci (julija 2025) skupaj s prijatelji izkusila nasilje avstrijske policije, ki je s škandalozno racijo na kraju spomina, ki je tako družbeno kot tudi geografsko potisnjen na rob avstrijske kolektivne zavesti, pokazala, da nacizem in fašizem nista stvar preteklosti, marveč tudi sedanjosti ter prihodnosti. Hkrati je bila predstavljena tudi problematika partizanskega narativa, katerega reprezentacija herojstva je v primeru domačije Peršman prekrila spominjanje trpljenja obeh slovenskih družin. Na nujnost narativa miru in gradnje skupne kolektivne memorije (namesto selekcije spominov glede na etnično pripadnost ali ideologijo) je opozoril tudi vandalizem izbrisa slovenščine z dvojezičnih tabel, ki se je prav v krajih, ki smo jih obiskali, zgodil le dan zatem.
Dr. Daniel Wutti nas je nato popeljal po spominskih poteh v Celovcu. Po ulicah glavnega koroškega mesta smo opazovali razlike med nasprotujočimi si narativi kolektivnih spominov, vključno z velikimi in vidnimi kraji spomina dominantnega diskurza na eni strani (ki reprezentirajo predvsem osvoboditev Koroške od borcev za severno mejo, pa tudi nasilje partizanov), ter majhnih in skritih krajev spomina na žrtve nacizma in antislavizma na drugi. Na videz nepremostljivemu mostu med dvema narativoma pa je Dr. Wutti pokazal tudi na nov spomenik pred koroškim deželnim muzejem, ki skuša premostiti to binarnost z gradnjo vključujočega kraja različnih kolektivnih spominov.
V zadnjem delu ekskurzije smo obiskali dvojezični vrtec v Borovljah, ki ga vodi Daniel z družino. Izvedeli smo, da ima zgradba vrtca izjemen simbolni pomen, saj je tam od 1906 deloval nemški vrtec, katerega cilj je bila prevzgoja koroških Slovencev v nemško-govoreče avstrijske Korošce. Če so pred sto leti v Borovljah večinoma govorili koroško slovenščino (več kot 90% krajanov), je konec 20. stoletja ta procent padel na okoli 5%. Dr. Wutti je z nami delil osebno zgodbo, kako je pred leti z ženo kupil prostore nekdanjega nemškega vrtca, prenovil zgradbo, ter odprl vključujoč dvojezični oz. večjezični vrtec, ki dandanes gosti malčke različnih narodnosti in jezikov.
Pot smo končali s pomembnim primerom spomina, ponovne povezave, obnove odnosov in odpornosti (remembrance, reconnection, restoring, resilience). V Šentjakobu v Rožu sta nas pred velikanskim spomenikom ‘osvoboditve Koroške’ pričakali Rozi Štikar in Sabine Steinberger iz organizacije AK Freiheit/Svoboda. Organizacijo je pred leti ustanovilo deset žensk iz obeh skupnosti (koroško-slovenske in avstrijsko-koroške), ki so želele opozoriti na problem izključujočega spomenika ter nujnost preseganja narativnih razlik z gradnjo parka miru v dvojezični koroški vasici. Skupaj z zgodovinarji in pravniki so namreč dokazale, da so ključni elementi spomenika bili dokončani v času nacizma pod vodstvom takratnih nacističnih oblasti. S tem so odprle možnost rekonstrukcije spomenika z vključujočim spominskim parkom, ki odpravlja zgodovinske krivice ter odpira prostor za kolektivni spomin miru in večetnično sožitje.
Prof. dr. Katja Hrobat Virloget, vodja projekta RE 4 Healing, je v zahvali Danielu Wuttiju zapisala, da je raziskovalna ekskurzija »v nas pustila zavedanje o teži (ne)spomina. A hkrati z upanjem v moč inkluzivnega spomina, upor proti nacizmu, fašizmu in vsem krivicam, ki je danes še toliko bolj potreben.« Ali, kot pravijo Maori, staroselci Nove Zelandije, »The past is in the front of us«, oziroma, »Preteklosti je pred nami«, nanašajoč se na maorsko besedo ‘amua’, ki pomeni tako preteklost kot tudi prihodnost, je ekskurzija pri študentih in raziskovalcih pustila močan vtis trpljenja in osvoboditve, hkrati pa tudi odgovornost boja proti izključevalnim ideologijam ter strukturni amneziji oz. produkciji pozabe.
Organizacija Ferlach-Borovlje, ki jo vodi dr. Daniel Wutti: https://ferlachborovlje.at
Več o projektu RE 4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience: https://fhs.upr.si/re-4-healing-crossborder-remembrance-reconnection-restoring-and-resilience/
Projekt financira Evropska Komisija – European Commission, Citizens, Equality, Rights and Values Programme (CERV).
Avtor: Dr (Nova Zelandija) Marko Galič
