Dogodek, ki je spodbudil razpravo o doživljanju preteklosti na čezmejnem območju, je organiziral Štefan Čok v imenu enega izmed partnerjev projekta, kulturnega društva  47 04 iz Gorice. Kot je iz naslova projekta razvidno, je namen projekta ozaveščati o številnih obmejnih utišanih spominih med Slovenijo, Avstrijo in Italijo ter s tem tlakovati poti spravi ter pomiritvi. S tem namenom je v pripravi tudi dokumentarni film, ki bo na ogled predvidoma junija 2026.

Tudi zgoraj omenjen dogodek je odkrival utišane spomine na ti. krajih pozabe po Trstu, od fašističnega zapora do Narodnega doma v Trstu, pred katerim je bila nalašč zgrajena druga veličastna stavba z namenom zakritja neželene prisotnosti v Trstu. Na okrogli mizi so poglede na težko obmejno preteklost soočili štiri predstavniki raziskovalne in kulturne obmejne sfere z obeh strani slovensko-italijanske meje, Katja Hrobat Virloget, Gloria Nemec, Martin Lissiach in Martina Vocci. Večinoma so govorili o tem, da je prišel čas za konec tekmovanja o tem, kdo je večja žrtev. Oglasilo se je precej ljudi iz občinstva, predvsem predstavniki ezulov. Ena od teh, Silvia Cassano, pisateljica, je izpostavila na velik pomen poslušanja drug drugega, sploh kot se je zgodilo na okrogli mizi v okviru istega projekta 8. maja 2025 v Kopru, ko so prvič med seboj spregovorili ezuli, predstavniki slovenske in italijanske manjšine ter priseljeni v Istro in sicer vse tri generacije. Za Slovence pa je bila posebej ganljiva izjava gospoda iz notranjosti Italije, izrečena v solzah, da se Italijani niso opravičili za svoje fašistične in vojne zločine. Okrogla miza se je nadaljevala naslednjega dne na razstavi v Epicu na meji med Novo Gorico in Gorico, kjer sta na okrogli mizi zgodovinarja, ki sta postavila razstavo, Kaja Širok in Alessandro Cattunar, razpravljala o pomenu evropske prestolnice  kulture in kaj po njej.