Odraščanje v povojni Nemčiji je pomenilo življenje v družbi, kjer so bile grozote nacističnega režima dolgo zavite v molk. Družine se pogosto niso želele pogovarjati o preteklosti – še posebej ne o zločinih, ki so jih kot vojaki v Hitlerjevi vojski zagrešili dedki, ali o trpljenju, ki so ga ob begu, porazu in nasilju doživljale babice. To splošno zanikanje in prikrivanje je zaznamovalo cele generacije ter za seboj pustilo potomce, ki se spopadajo s podedovano travmo, sramom in morečim občutkom krivde.

Tudi danes se k nemškemu državnemu arhivu vsako leto obrne približno 50.000 ljudi – številka pa še narašča – ki iščejo odgovore na to, v kaj so bili njihovi stari starši vpleteni med vojno. Za Kathrin Pabst je ta dediščina hkrati globoko osebna in del njenega poklicnega življenja. Odraščala je z dedkom, ki ga je imela zelo rada – šele kasneje pa je izvedela, da je bil tudi on nacist. Kot mednarodna raziskovalka je svoje delo posvetila razumevanju, kako se molk, krivda in sram lahko prenašajo iz generacije v generacijo, ter kako ta neizrečena bremena še danes vplivajo na družine. Njena zgodba ni opravičevanje, temveč iskren poskus razumevanja, kako travma živi naprej in zakaj je nujno, da se soočimo odprto in iskreno celo z najtemnejšimi deli naše zgodovine. Predavanje bo v angleščini. Izvedeno bo v okviru projekta Etnografija tišin(e) (ARIS J6-50198), ki ga vodi prof. dr. Katja Hrobat Virloget.